That's the trouble with cops. You're all set to hate their guts and then you meet one that goes human on you.

Vsak, ki pozna yours truly, pa tut vsak, ki je prebral kaj več kot le prvo stran tegale blogca ve, da yours truly ni lih naklonjena avtoritetam v uniformah, še posebej pa ne tistim, ki delajo red po cestah, kot smo že večkrat ugotovili. No, kljub mnogokratnim srečanjem (mi je res žal, da sem nehala štet) z raznovrstnimi policaji ter še bolj raznovrstnimi radarji, lizikami in načini ustavljanja, pa se do te sobote še ni zgodilo, da bi yours truly pihala. Če vse natančno premislimo, je to precej čudno, ker ponavad me ne ustavjo lih sred dneva. No, tudi tokrat me niso ustavl sred dneva, ampak resnici na ljubo, tut še ni blo tok ura, da bi ta prvi že hodil na šiht. In še drugič resnici na ljubo - bla sem izvrstna tarča. Odpeljala sem se izpred lokala, kjer je pol ure nazaj potekal splošni pretep, kjer je morala posredovat tudi policija, peljala sem se prehitro in spotoma sevede menjala CD v radiu, ker mi je sevede zapasala mal drgačna muska, torej predvidevam, da ravna linija vožnje ni bla lih čist ravna. Perfektn, sj pravm. Policaja sta se sevede vzela od nikoder (kasneje sem izvedela, da sta zato, da sta ustavla mojo bogo škodico, prehitela peugeot coupe-ja(wtf?!)), pridrvela za mano kot snete sekirce in me seveda ustavla z lučkami in sireno. Že spet! To mam namreč najrajš. Not.
No, pa me ustavta, pride policaj št. 1 do avta s svetilko, pa dam dokumente, pa me spet pokliče po imenu (!), ampak me vsaj ne tika. Me vpraša o alkoholu v zadnjih 24 urah in js se seveda zlažem. A sploh kdo po pravici to pove? Seveda mi odredi test. Okej, ni problema. Razn tega, da je blo mraz k svina. In js piham in res piham in un klinc od mašince skos neki jamra, da ni dost dobr. Ja pa kva bi še rad od mene?! In bl k mi policaj razlaga princip, bl se mi zdi da delam točn tko, pa kr ne rata. In potem me ma že polcaj počas dost in s tonom, ki mi da vedet, da ve, da ga zajebavam (čeprou ga res nism, ane, sam mal me je že živčno naredu  pa zebl me je k cucka) reče, da nimam neskončno poizkusov, in mi že neki grozi kr z avtomatskim odvzemom izpita (čeprou - a se to sploh da?), ko končno spregovori tudi policaj št. 2, lep kot slika, visok kot (nevem, recimo) telegrafštanga, in grem stavt, da pod uniformo izklesan kot David, neki v prijaznem stilu kao rileks sj ni panike in js še enkrat pihnem in hvala bogu je bil tist klinc od mašince le hepi z mojo sapo. In js sm bla še bl hepi, ker sm pihnla bore malo. Pa sj mi je blo jasn, da ne bo panike, sam vseen - prej sm se pa le zlagala, ane. No in ker sem pihnila bore malo (ali pa kljub temu), me ta lep policaj vpraša: A ste mogoče mladi šofer? Oh, mladi gospod, vi ste pa res prijazni, sem si mislila medtem, ko so se mi usta sevede razlezla v nasmeh do ušes, in sem odgovorila, da to že vsaj osem let nisem, ampak res najlepša hvala na komplimentu. Eden boljših do zdej. In potem se je še nasmehnu in lej ga zlomka, še zobe je mel kot domine. No, potem sta me poslala sedet v avto, medtem ko sta onadva kao sestavljala taktični plan al ocenjevala situacijo al kaj, ampak sem ju vidla v retrovizorju kako pokata štose na moj račun. Itak. No, potem je (na žalost) policaj št. 1 prinesel nazaj dokumente in mi zaželel srečno vožnjo in lahko noč, in js sm rekla hvala enako, čeprav me je popadla ideja, da bi mu rekla, nej reče policaju št. 2, da če ni oženjen, da me loh kdaj km pelje. Pa sem se potem zadržala, ker sicer bi se prav znalo zgoditi, da bi še enkrat dobila za pihat, ker prvi test očitno ni bil pravilen.
Enivejs - moral of the story? Vsi policaji bi morali biti kot policaj št. 2: prijazni Adonisi v uniformah, pa bi blo moje življenje precej lažje.