Her voice was light and dry now, like the perfume she didn't like to wear at the office.

Torej, ta lepga policaja nisem več srečala, kar je v bistvu dobro, a obenem tudi ne, ker je bil res lep. Whatever, bygones.
Te dni sem počela tisoč  in eno stvar in bla bizi in brez domišljije. Januar je res en tak beden mesec, ko se ne dogaja nč posebnega, razen en cel kup dela, kar je mal smotan, ker naj bi bla zima naša bl 'počasna sezona' in zatorej čas, ko gremo ponavad lahko mal na dopust al pa vsaj mal afne guncamo. No, letos temu očitno ne bo tako. No sj, nč hudga, ane, dela se dandanašji brani le norec.

And on that note, kljub temu, da se tle na splošno izogibam političnih tem, pa tokrat moram priznat, da mi je bilo, kot mnogim drugim, dober mesec in pol vsak dan bolj slabo, sobota pa bila le češnjica na smetanci. Ob 'novem' naboru starih frisov se počutim vsaj rahlo nenavdahnjeno (da se izognim neokusnostim), pa tudi slabost se še ni čisto pomirila. Sumim, da bo temu še nekaj časa tako. Bljah. Politika je gnila, tako gnila, da bo še mene zamikal, da bi se je lotila.

Spotoma sem se v prvih 14 dneh tega gnilega januarja uspela še začuditi sposobnosti življenja, kako nas zvito prisili v kompromise, za katere nikoli nismo mislili, da jih bomo morali sprejeti. Tako zvito, da sploh ne opazimo, da se je kaj spremenilo; ko pa se končno zavemo, je marsikdaj že prepozno. Al pa tudi ne. To je tko k tista zgodba z žabo. Če jo vržeš v krop, bo skočila ven; če jo daš v mrzlo vodo in jo počas segrevaš, se bo pa skuhala. Al tko nekak. No, večina se nas najbrž počas kuha. Ker ne opazimo, da poln lonec vode na ognju pomeni krop. Prej al slej. Dost bedn.

On a lighter note, ko smo že lih pr gnili politiki pa to, priporočam v ogled relativno frišn film  The Ides of March. Sicer je spin doctor tema že mal znucana, ampak tale ni lih čist navadni spin doctorjevski zaplet, ampak je mal bl iz ozadja. Men se je zdel kr kul. Tale Clooney res ni lih za odmet, in čeprav se mi vedno zdi, da njegovi (ta politično navdahnjeni) filmi res niso na prvo žogo, ampak vedno poskuša odlupit ene dve plasti globje, mi ta (sicer večino časa v betonu utopljen) komunikološki duh ne da miru in si ne morem pomagat, da vseen vidm mal neke naivnosti zraven. Kar mogoče niti ni slabo. Ne morjo po svetu sam ciniki hodt, ane.

And on a much much much lighter tone, komi, ampak res komi, čakam rojstn dan. Letos me prou boli, da bom en let starejša, itak sm v marsikaterem pogledu še zmer totaln otrok, kar je super. Upam, da bo zmer tko. Aja no, komi čakam pa zato, ker imam na sumu, da bo to en boljših rojstnih dnevov ever. Par mojih najljubših ljudi, mini roadtrip k sosedom, Cafe Bravo in super muzika (link spodaj - wink wink). In vse to že čez 10 dni! Tko da, če že misl sneg past, nej pade nasledn pondelk, al pa tork. Bom vsaj kej mela od njega.