Habibi, habibi.

Kot obljubljeno - egiptovsko poročilo :))

Sej ne vem čist točn kaj oz. kako bi napisala vse, kar sem doživela v Egiptu. Tko da najbolš, da grem kar lepo po vrsti. Upam, da se vsega še prou spomnem :)) Sicer sem ob večerih kao neki zapisovala, ampak sej vemo, kako to gre, kadar držiš oči odprte le z velikim naporom.

Nedelja, 14.10.
Ob 5.00 sva z mamico že na Brniku. Bolano zgodnja ura. Ob 7.00 vzletimo na približno 3h in 15min dolg let proti Kairu. Mal zadremljem, pol dobim relativno užiten sirov sendvič in skodelico čaja. Še mal zadremam in že se začnemo spuščat proti letališki stezi. Skozi okno si ogledujem kar mi je takrat zgledal kot najbl bedna četrt mesta. Namreč zgledal je bl k izumrt in vse iste barve. Sej iz zraka vedno zgleda vse prbližn iste barve, sploh mesta, ampak Kairo je pa res poudarjeno in konstantno rjav. No, pristanemo, dobimo vize, blablabla, se zbašemo na buse. Js sežem v ruzak, da bom po pot že mal slikala, ane, in kaj ugotovim - da fotoaparata ni nikjer. WTF?!?!? Smotana!! Kr mal mi je šlo na jok. Res. No, po preživetem začetnem šoku sem se uspešno pomirila in sprijaznila s situacijo. Pač ne bom mela svojih fotk. Sem mela že tut neke ideje, da bi tm kšnga kupila, ampak sm te ideje kr hitr opustila.
No, uglavnem, z letališča kr direkt u Gize. Ta prva reč, ki jo opaziš v Kairu je promet. Sem se že vozila v kaosu (npr v Turčiji), ampak proti tej štali ni blo tist nič. V Kairu se namreč vozijo po nedefiniranem številu pasov in to nedefinirano število se ves čas spreminja, vsi se namreč gužvajo in vozijo na 5 milimetrih razdalje. Res :). Prometnega znaka nisem zasledila, po podatku vodiča pa je v celem Kairu toliko semaforjev, kot v Ljubljani samo na Slovenski in Dunajski skupaj. Js sm uspela videt dva, od teh dveh je dejansko kazal zeleno in rdečo samo eden, pa še tega ni nihče upošteval, hehe. Poleg tega ne mine sekunda brez hupanja in najbrž tut ne 15 minut brez trka :)). In nimajo rent a car-ja. Samo taxiji. Sej kdo bi se pa upou med njimi šofirat.
No, mi pa na piramide. Divji tempo, ampak kaj čmo. Vroče je, sonce kr kvalitetno žge. Ampak to čist pozabiš, ko stojiš v senci teh ogromnih gmot kamna. In res so ogromne. Res. Potem smo se šli afnat na razgledno točko, kjer loh posnameš vse sorte fotke. Potem pa pogledat sfingo. Nažalost smo lih zamudil odpiralni čas, tiste dni je blo namreč vse mal drgač, ker so bili naši dnevi v Kairu ravno praznični dnevi bajrama (sej je bajram, ane?). No, pa nič ne de. Vidl smo jo, to je pa tut vse kar je važn. In ja, tut sfinga je ogromna.
Po tem grozno napornem dnevu je bil končno na vrsti Royal Gardens Hotel. Se nabašem v sobo, kao mal počijem, skočm pot tuš pa vse te stvari in že je čas za večerjo. Sej ne vem več čist točn, mensezdi da smo šli tist večer na ladjo na Nil večerjat. Precej zanimiva hrana (ampak še nismo vedl, da bo pol cel teden ista :)), lokalni 'bend' je igral, precej plastična trebušna plesalka je plesala in en mladec je vrtel kikle. Okol pol polnoči smo se zgužval čez mesto nazaj do hotela in ohkakozelo je pasal mal horizontale.

Ponedeljek, 15.10.
Zelo zgodaj se skidamo iz postelj, pojemo zajtrk in se odpravimo proti Omar Perfumes Palace & Handicraft glass - the great manufacturers of oriental perfumes, flower blends, ambar cigarettes, ambar paste, incense, kohl and handicraft glass. No, v parfumerijo :). Egipčani so znani parfumeristi oz. delajo čiste izvlečke, kar pomen da dobiš oljnat in ne alkoholn parfum. Dal so nam za povohat mljavžnt zadev, med njimi tut egipčanski Chanel nr.5 :) No, men je reees zadišal parfum Secret of the desert, pa sm si ga prvošla mal večjo dozo oz. 70 gramov in zanga plačala 140 egipčanskih funtov, kar je okol 15 evrov. Cheap enough.
Potem pa na papirusni inštitut, kjer papirus delajo po izvorni metodi: stebla papirusa olupijo, potem po dolgem narežejo, nakar jih za en teden namočijo v vodo. Potem spletejo in dajo v prešo za 2 tedna. In evo papirus. Original papirus se ne zlomi, če ga zmečkaš, poleg tega so v njem dobro vidna vlakna rastline so nas podučili, da bomo on the streets znal ločit papirus od bananinih ponaredkov. Potem sevede mal časa za kej kupit. In smo spet kupovali. Js sm si prvošla en mal večji papirus z motivom egipčanskega očesa, kamor so zapisali moje in mamino ime. Lepo.
Ko se je dan ravno prevesil v popoldne smo se odpravili v Faraonsko vas. Precej lušna reč in precej nenavadna za Egipt, kjer majo pa res toooolk originalov, da ne rabjo minimundusa ob reki, ampak okej. Smo se naložil na ladjico in se z njo popeljali mimo egipčanske zgodovine. Najprej kipi bogov in boginj, potem kipi najznamenitejših faraonov, kraljev itd., potem pa mimo življenja v staremEgiptu. Potem so nas izkrcali pred pomanjšano kopijo Karnak templja in hišo bogatega starega Egipčana, ki je bila res zanimiva. Pred hišo je vrt z bazenčkom, kjer rasteta lotos in papirus. V hiši je glavna soba na sredini, levo prostor za ženo, desno za moža. V zadnjem delu hiše je wc na štrbunk, kopalnica in shramba. Za hišo je odprti del, kjer je kuhinja (brez strehe), hlev in silosi za žito. Fletn.
Juhu - kosilo in potem ogled eksaktne kopije Tutankamonove grobnice. Zelo fajn, ampak kopija. Potem delavnica barvanja papirusov. Zabavno. Medtem je že padla noč in gas v hotel. Se mjčkn osvežimo in gremo na večerjo v restavracijo. Tam nas pričaka zdaj že dobro poznani odprti bar s klasično ponudbo: riž bel in riž rumen (včasih tudi riž rjav), govedina v omaki, piščanec na žaru ali pa v omaki, cel kup solat (ki pa se jih preudarno nisem dotaknila, ker sicer-dokazano na drugih osebkih-takoj diareja), makaroni s paradižnikom (ampak občutno boljši kot v Italiji), al dente kuhan ali pečen krompir z že čem, pečena zelenjava (hvalabogu za vsaj to) in slaščice ter sadje (melone, guave, granatno jabolko in frišni datlji, ki jih - kot smo ugotovili kasneje - tut Egipčani ne jejo, hihi). Naše omizje si je naročilo tudi šišo, s katero so se kar pridno zabavali, js je nism probala, ker me kljub kadilskim predispozicijam že po cigari vedno boli glava, pa se je sploh ne inhalira in zato nism hotla tvegat s šišo, ki se jo inhalira in to prou počas (plus to, da je v Egiptu hašiš baje skor povsod, hihi). Je blo pa ful hecn gledat folk kako se trudijo z njo in kašlajo, hehe. Ta večer smo doživeli tudi pravi stampedo komarjev. Pokasirala sem le dva, sicer zelo konkretna, pika kar čez kavbojke, to pa zato, ker je glavnino komarjev očitno zvabil kolega za našo mizo, ki je fental kar 30 komadov, pikov je pa naštel nešteto. Revež.

Torek, 16.10.
Spet zgodnji štart, tokrat v Egipčanski muzej. Hecna reč. Muzej je majhen, bi rekla da je za ene tri Narodne galerije v Lj. Notr majo pa več kot 30 tisoč eksponatov. Zdj si pa predstavlejte, kako to zgleda. Nabasan. In grozno naporno za gledat.
No, point je, da sm vidla originale iz Tutankamonove grobnice. In original mumije. To sm sicer doplačala 100 egyptian pounds, ampak okej. Je bilo doživetje. Ker po eni strani si ful navdušen, je ful zanimivo videt Ramzesa II. in vse te dejanske nekoč faraone in kako zelo so res ohranjeni (lasje, zobje in vse te stvari), po drugi strani pa je mal morbidno, ker come on! to so mrtvi ljudje. Ne vem kolk bi bla js kej navdušena, če bi me čez 5 tisoč let mrtvo postavl na ogled enim vesolcem.
Po ogledu muzeja pa na Cairo University - Faculty of archaeology. To je blo šele zanimivo. Predavalnica kakršne v Sloveniji že 20 let ni. Vse je staro in zguljeno, prav nenavadno za paradno znanost Egipta. No, imajo pa projektorje in očitno obvladajo vse kar tut mi, saj so nam pripravili Power point predstavitev univerze, edina smola je bila ta, da je bila predstavitev v 'grabljicah' in ne v angleščini in ergo - nismo nč zastopil. Je blo pa zabavno, no. Sledilo je predavanje glavne glavce fakultete za arheologijo, ki je ženska (aplavz). Potem so nam predstavili profesor doktorja, ki bo vse naslednje dni potoval z nami. Pokazali so nam še muzej z artefakti, ki so jih sami izkopali. Bogato. Kot zanimivost naj povem še, da so slovenski arheologi v Egiptu zelo spoštovani in zaželjeni, saj imajo veliiiiko več terenskih izkušenj kot egipčanski. Ne morš verjet.
No, popoldne pa smo šli na El Khalili bazar - največji bazar v Afriki. Sm mislla, da bazar zgleda bl tko k tržnca, ane. No, v Kairu ne. Ker je res echte bazar in ni čist nč prirejen za turiste. Bazar je na ulici in v vsakem kotičku stavb na tej ulici. Na začetku še kr zgleda, ampak potem se asfalt neha in bazar je na posušeni zemlji. V njej so pol metra globoke luknje po katerih se podi veter in raznaša prah. Tam leži crknjen maček, nekje drugje je nekdo nekaj okusnega vrgel čez okno in se na tem pase rooooooj muh. Nekdo je polil tla z vodo, da se ne bi tako prašilo, pa je zdaj vse seveda blatno, da sploh ne govorim o zraku, ki je tako gost, da bi ga lahko rezal. Poleg nekdo peče kruh. Zraven tretji prodaja zaprašene šale, četrti začimbe, peti šiše, šesti nakit, sedmi kipce, osmi spet začimbe. Prav vsi pa bi radi vse te dobrote za res beden denar prodali prav tebi. Sm si mislla, če mi tle rata kej kupt... No, pa mi je. Kupila sem 2 para res kul papuč iz kamelje kože za 3 evre. Sicer zaenkrat še smrdijo k svina, ampak so zelooo udobni. Sicer pa ogledovanje bazarja ni ravno enostavna reč. Dobr morš gledat kje hodš, morš tut merkat kaj boš pogledou, ker sicer se ti zna zgodit, da se prodajalca nikakor ne boš losal. Js sm mela kr srečo, po bazarju sem se namreč podala s prijateljem, ki se kakšen dan ali dva ni obril in je prodajalcem očitno zgledal kot domorodec, in ko sva se vračala ga je doletelo tvegano vprašanje: blablabla(v grabljicah) in Are you egyptian? Haha. Po tem razburljivem sprehodu je bila napovedana večerja, ki sem jo z veseljem prešpricala. En odprt bar gor ali dol. Namesto večerje sem šla spat, kar je bila precej pametna odločitev, kajti ob 1.00 (ja a.m.!!) je bil že wake up call. Ob 2.00 zbor na recepciji z vso prtljago - čas je bil za polet v Asuan.

Sreda, 17.10.
Čist zalimani se sredi naliva (ja tut to se da v Kairu - naš vodič je bil čist navdušen, da smo tut dež dožvel) pripeljemo na kairsko letališče. Odčekiramo prtljago in zasedemo kafeterijo. Lih naročimo - že boarding time. Gas u un medprostor, kjer smo potem še dve uri vedril (let je bil samo za nas, zato so si nas podajal k žogco). Ta medprostor je po moje edin cimr u Kairu, kjer se ne sme kadit. Stiska je bila sevede velika, zato smo se ceu cajt švercal mimo metal detektorja nazaj na main floor, pili kavo, preventivno hodili na wc in čakali. Ob 5.00 sm še vidla najbl pobožne muslimane, s preprogo pod roko, opraviti jutranjo molitev, potem pa smo končno dočakali vkrcanje. Kakšen je bil let nimam pojma, sem zaspala takoj ko sem zapela pas. Baje, da je bilo malce turbulentno. Po uri in 15 minutah pristanemo v Asuanu. V Kairu je bilo okoli 30 stopinj, v Asuanu (približno 800km južneje) pa je ponavadi 7 do 8 stopinj več. Fino.
Spet smo se nabasal v buse in šli pogledat asuanski jez. Nč kej impresivnega za videt, razen res lepga spomenika prijateljstvu med Egiptom in Jugoslavijo, ki je tako radodarno prispevala znanje in tehnologijo za izgradnjo jezu. No, sej tut jez ni lih švoh, ampak Asuan je ravnina, tko da ni lih Hoover dam, ane, je pa lepa razlika na eni strani, kjer je sama voda in na drugi, kjer ni nč vode (pa tut nč krokodilov). Ko smo bili na jezu, je bila ura še kar zgodnja, pa je bilo že precej vroče. Potem smo se odpravili v kamnolom rdečega granita, v katerem so izdelali vse obeliske in kjer v skali še vedno počiva znameniti nedokončani obelisk. Naročila ga je Hačepsut, pa je med izdelavo počil, zato so ga pustili nedokončanega. Veeeeelik. In vroooooooče. Potem v mesto Asuan, kjer nas je na Nilu že čakala naša ladja in naš dom za naslednjih par dni. Spet prebacivanje prtljage (juhu za mojih lahkih 12 kil) in čakanje na sobe v ladijskem baru. Js sm bla čist zalimana in zaspana in izmučena (tudi od prehlada, ki je v množici klim kar cvetel in cvetel), zraven mene pa je sedel profesor doktor s kairske univerze, ves frišn in spočit in me debelo gledal. Are you okay? me je vprašal. Yes, I'm okay, just tired and sleepy and I have a cold. I almost didn't sleep last night and no sleep kills me, mu razložim. Prešerno se zasmeje in mi pove, da on ni spal že tri dni pa nč hudga, da bo zdele za eno urco zadremal, pa bo prec spet u redu. Jah, good for you, sem si mislla in se kislo nasmihala.
Egipčani so zeloooo zgovorni. Najprej sem mislila, da to velja samo za prodajalce, ki bi te radi omehčal pa to, da boš več plaču, če ti mal razložijo, kako stvari stojijo. No, pa je bil tud profesor doktor zeloooo zgovoren. Po izmenjavi dremalnih taktik sem bla pečena: what's your name, what do you do, blablabla. In ko sem js povedala kako mi je ime in kaj počnem, je še on ful tega povedou. Da je poročen in ma eno ženo, da ma tri otroke in kako jim je ime in kaj ta imena pomenjo, da še nikol ni bil v tujini, ampak si res želi kam jit, da je spanje res brezveze, itd. Fuuuul hecn. Ampak ful fajn. Plus Egipčani majo en čist svoj smisel za humor. Čist vsak k ma 5 minut cajta se bo spomnu en štos in te vrgu na finto in vztrajal tolk časa, dokler ne boš dojel, da te zajebava. Na začetku je čudn, ker tega sploh ne pričakuješ, potem pa se navadiš in zadeva rata res zabavna.
No, popoldne tega dne smo se peške odpravili v nubijsko vasico. Egipčanske Nube so iste kot sudanske, ampak živijo pa malo drugače. Imajo zidane hiške, praviloma svetlo rjave ali modre barve. V vasi je bila množica otrok in vsak te je za nekaj prosil. Čjuvingam, madam. Bonbon, madam. In velike rjave oči. Če bi vedla, bi prnesla s sabo tono čigumijev. Tko sm pa razdala vse drobnarije in ves drobiž, ki sem ga imela. Ker znajo bit kr sitni. Neka mama iz vasi nas je povabila na čaj. Posedli smo in spili najbolši čaj na svetu.
Popoldne je počasi minevalo, zato smo se odpravili na ladjo in na večerjo. Spet odprti bar minus melone. No, ja. Po večerji - asuanski bazar. S Stanetom (ja, tistim, ki so ga v Kairu zamenjali za domorodca,hihi) sva po poti že izdelala nakupovalno strategijo: najprej pregledava kaj kje majo. Potem greva tja, kjer nama zgleda najbolš in tm prodajalca do konca izmučiva na količino in ergo kupiva za karseda male pare. Habibi, habibi, welcome my friend! Res, kupvat v Egiptu je čista poezija, sam če se ti vsaj mal da. Tale podatek vse pove: midva sva bla na bazarju okol 4 ure, bla sva pa v treh trgovinah. Najprej sva bla pri začimbarju. Poslušala, debatirala, neskončno barantala in po eni uri odnesla res poooolno vrečo žafrana, vanilije v stroku, kane, nekih koreninc, rdečga čaja in homemade spice mixa za zlo mal dnarja. Pa še za povrh sva dobila cimetove palčke in dišeče jabolčne palčke. Pol sva šla v šišarijo, da Stanetu kupva eno šišo. Hehe, kera komedija. Model je hotu za šišo 200 egyptian pounds. Ja valda. Sva rekla, da dava 80, ker sam tolk kao da še mava. Model se je mal upiral, ampak potem je reku okej. Js sm mela polne žepe dnarja, ker taka je taktika, ane. Kao sam tokle mam, potegneš iz žepa tolk in dil. Mal je pa problem, če ne veš več točn kolk maš po žepih zabasan, ane. S Stanetom sva se mal čudn gledala, kdo bo zdj žepe obrnu, pa sva se odločila, da jih bom js, ker mam najverjetneje sam drobiž še. In js res dnar vlečm iz vseh žepov in glej ga zlomka - lih 80 navlečem. Hehe, ker trik. Sm iz nekje prčarala še 5 funtov, pa sva za to dobila še oglje in tobak :)). Nakup uspešen, zdj sam še puščavske rože manjkajo. Greva prke nazaj, se ustaviva pri enem začimbarju bolj na začetku in spet blablabla, debata, po kolk pa so tele rože, kje sta pa že bla dons kej, nimava več dnarja, sva že ful nabavla, aja kaj pa, jah nč tazga sam mal začimb, ja pol pa pokažta, in pokaževa, mmmmm dobr sta to nabavla, aja puščavske rože pravta, ja ja 40 funtov za eno. Kva?? Pa še mal debata, pa čaj pa blablablabla, pa sva jih za 40 funtov 11 odnesla. Pol sva bla pa že res zmatrana in sva se odpravla nazaj na ladjo. Po poti sva srečala net cafe. Uau, za 5 funtov torej 0,6 eura sem kupila 15 minut neta in se kratko javila semle. Na ladji sva razdelila nakupljeno in spat. Ladja je ob 4.00 a.m. odplula iz Asuana.

Četrtek, 18.10.
Že spet zgodaj vstanemo in ob 7.30 že hodimo proti templju Kom-Ombo. (Kako se reče kraju, kjer smo se ustavili na žalost ne vem.) Spet oz. še zmer je vroče k pr norcih že ob osmih zjutrej. Tempelj je hvalabogu bliz, zato je sprehod še kar blagodejen. Kom-Ombo tempelj je velik, precej razsut, ampak še vedno impozanten za videt. V njem je pomemben koledar, ki je eden od treh ohranjenih. Koledar so oblikovali predvsem zato, da so svečeniki vedeli, kdaj je festival kakšnega boga. Teden je imel 10 dni, mesec tri tedne in torej 30 dni, leto 12 mesecev = 360 dni + 5 prazničnih dni = 365 dni v letu. Fino, ane? Poleg tega tempelj premore tudi mumificiranega krokodila.
Po ogledu nazaj na ladjo in med zajtrkom že odrinemo dalje. Večino dneva tako preživim na palubi kjer opazujem okolico. Nil, obrežje, trava, kakšna palma, kakšna hiška, zadaj pa samo puščava. Lepo. Plujemo, profesor doktor nam zagreto razlaga zapletene zakonitosti branja faraonskih kartuš in hieroglifov na splošno. Res je neumoren. Kosilo, še malo predavanj, potem pa pristanemo. (Kje smo pristali spet ne vem.) Nabašemo se v kočije in se odpeljemo proti templju Edfu. No, to pa je bil tempelj, da se mu loh reče tempelj. Ooogromen. S celimi piloni na vhodu. Predvsem pa sredi ničesar. No, sredi peska. Naravnost čudovito. Res ohranjen in impresiven. Hieroglifi v prvem prostoru govorijo zgodbo o kralju, ki ga je postavil. Ptolomej je od boga dobil naročilo naj postavi ta tempelj. Res ga je postavil in potem Horusu izroči papirus, v potrditev, da tempelj stoji. V hodniku za najsvetejšim delom templja slike prikazujejo legendo o Ozirisu in njegovi ženi Izis. Oziris je bil vladar Egipta, imel pa je brata Setha, ki Ozirisa ni maral, ker je bil vladar, poleg tega pa je bil zaljubljen v Izis. Seth je dal Ozirisa ubiti - razkosati na 14 kosov in jih raztrositi po Egiptu. Izis je bila neskončno žalostna, Sethova sestra ji je zato pomagala najti vse kose Ozirisa. Ta je sestavljen za eno noč oživel. To noč sta spočela sina, Horusa. Horus je hotel maščevati očeta, Setha je zato vrgel s prestola in postal vladar zgornjega in spodnjega Egipta. Spet je že pozno popoldne, zato nazaj na ladjo in gas proti Luxorju. Kao mal bl fensi večerja na palubi (ja spet identičen odprti bar). Veter piha k pr norcih. Zvečer galabija party, ki je nisem uspela videt, ker sem zaspala pol sekunde za tem ko sem se ulegla.

Petek, 19.10.
Zjutraj smo že zasidrani v Luxorju. Po zajtrku se spet nabašemo v bus in že se peljemo proti dolini kraljev (hmm, a bi se to mogl z veliko pisat?). Po poti se ustavimo pri Mnemnosovih kolosih. No, dva kolosa sta. Sta pa reeees velika. Spet je vrooooooče. Dalje proti dolini. Vidimo Ramzeum - tempelj Ramzesa II, je precej uničen, ampak tooolk fajn zgleda. Se peljemo dalje po dolini proti the dolini. Pridemo, še bl vroooooooče. Z vlakcem nas zapeljejo do grobnic. Zanimiv pogled, morm rečt. Skalnati hribi, prekriti s peskom iz grobnic, zgleda bl tko kot melišča. Pa vse ful belo. No, ogledamo si grobnico Tutmosisa II, pa še eno od nekoga čigar ime mi je ušlo iz spomina, bila pa je reeees lepa, dolga, predvsem pa vroooča. Skor mi je zmanjkal zraka in sm dihala že ornk na škrge, zato sem prešpricala 10 minut profesor doktorjeve razlage in jo kar mahnila proti izhodu. Čist premočena pridem ven, se skrivam v senci in na moje veliko začudenje opazim našega egipčanskega vodiča Saryja, kako v svoji 'uniformi' (žametnih hlačah in dolgem puloverju) že pol ure direkt na soncu čaka na nas, pa še zašvical ni. Ne morš zastopt. Zihr je blo 45 stopinj. No, tretjo grobnico smo si ogledali po lastni izbiri. Sm šla pogledat grobnico Setija II. Zelo kul. Grobnico so si kralji naročili takoj, ko so prišli na oblast. Iz doline delavcev so prišli, ja delavci in delali noč in dan. Grobnico so skopali v skalo, pesek ki je pri tem nastal, pa stresl kr zraven. Skalo so fino spolirali, potem so bili na vrsti umetniki. Ti so narisali od kralja odobrene slike, v sredinski hodnik pa še izbrano poglavje iz Knjige mrtvih. Potem so namestil še kamnit sarkofag in evo grobnica fertik.
No, ko smo se v dolini kraljev trikrat dodobra skuhali smo šli za 5 minut pod klimo v bus in v tovarno alabastra. So nam pokazal, kako ga obdelujejo in nas potem - normalno - pelal še v svojo štacuno. Sevede se nism mogla upret in sm kupila alabastrne skarabeje in kobro iz bazalta za mami (ki je bila, btw, res zadetek v polno). Tut tle so mi par stvari šenkal - bazaltno mačko in tri klasične modre skarabeje.
No, potem nazaj na bus in v Al-Deir Al-Bahari tempelj, bolj znan kot tempelj kraljice Hačepsut. To sm čakala ves teden. To pa je veličastnost poosebljena. Sred skale stojita dve nadstropji stebrišč z ogromnim sredinskim stopniščem po katerem se vzpneš do najsvetejšega, ki je vklesano v skalo. Noro dobr. In noro vrooooče. Dva od tjurist polis sta nam povedala da je 42 stopinj, blo pa je že krepko popoldne (torej je blo pr grobnicah at high noon res 45 stopinj). Po tem smo se vrnili na ladjo, kjer smo si štirje po poznem kosilu vzel izi popoldne, prešprical grafološke delavnice in jo mahnili na pivce. In to na sosednjo ladjico, kjer smo bili deležni prvoklasne postrežbe. Pivo ravno prave temperature, kozarci iz zmrzovalnika, arašidi, čips in nasmešek na obrazu. Zakaj je vse tko fino, nam je ratal jasn potem, ko je kelnar razodel, da je lastnik ladjice Belgijec. Po parih pirčkih smo prešprical še večerjo (en odprt bar gor ali dol, ane) in jo mahnili na luxorski bazar. Naš vodič nas je prej svaril, da so luxorski prodajalci najbolj nasilni od vseh in da se je treba merkat in bohnedej se komu nasmejat, ker se ga ne boš losu, sploh če si ženska. Pa smo šli previdno tja. Eh, ko je bilo pa vse svarjenje odveč. Čist isto prjazni k povsod, in najlaži se koga losaš, tko k povsod, da se mu nasmehneš in prijazno rečeš nou tenkju. No, tle sem tut najdla idealno srebrno zapestnico in se spet celo uro trudila, da sm jo kupila za sprejemljivo ceno. Ker sm jo pa hotla, ane, in da bi šla brez nje sploh ni bla opcija. Z ključno pomočjo Želeta, mi je nakup uspel. Kok sm bla zadovoljna. Prodajalc pa niti ne. Hehe.
Potem smo za dober zaključek večera skočil še na en per in potem v horizontalo.

Sobota, 20.10.
Še vedno zasidrani v Luxorju, smo pobasal prtljago (še enkrat juhu za mojih lahkih 12 kil) in se nabasal na bus. To jutro nas je čakal iceing on the cake al pa cherry on top, skratka glavna zvezda - Karnak tempelj oz. bolj pravilno Karnak templji, saj je to največji kompleks templjev v Egiptu. Spet je blo vroče k pr norcih. Če sem prej hvalila dva pilona Edfu templja, potem tuki ne morem prehvalt desetih pilonov Karnaka. Za piloni sprevod sfing na levi in desni, za sfingami veličastna stebriščna dvorana, največja na svetu, kjer so stebri tako gosto posejani, da tvorijo steno s skor vsake točke kjer stojiš. Potem najsvetejših par, pa najsvetejše najsvetejše, pa hieroglifi pa slike pa oh vsega. Pa edino ohranjeno sveto jezero, pa ogromen skarabej, pa ni da ni. Potem mal frej cajta in podelitev spominskih papirusov. Potem povratek v Luxor in nastanitev v Winter palace hotelu. Ta je pa bil res five star hotel. Aleluja - popoldne frej za počet kar češ. Sm mal počila, se stuširala tko, da sm mela dejansko filing, da sm se umila (prej se mi je cel teden zdel, da čist ista izpod tuša stopm, kot sm bla pa prej), in potem šla na masažo. Tolk je sedla k še nkol. Ženska, k me je masirala je pa tut obvladala k še nbena prej (mamica izvzeta, sevede). Tko da sm ji prou z veseljem pustila 5 evrov za povrh. Zvečer večerja s klasičnim odprtim barom, k sm ga mela že pouhn kufr, tko da sm bl al mn sam še tortice jedla :). Po večerji drugi del luxorskega bazarja in ajat.

Nedelja, 21.10.
Ob 5.00. aufstehen in ob 6.00 štart. Pet ur potovanja z busom čez puščavo v vojaškem spremstvu do Hurghade. Tam na letališče in na avion do Brnika. Stevardesa je rekla, da bo let trajal 4 ure in 40 minut. Mi ni šlo skp. Kako tolk dolg, če smo se pa do Kaira fural mjčkn več kt tri ure in do Asuana eno uro, pa smo zdj že mal nazaj?! No, smo letel 4 ure brez 40 minut. Kakšno olajšanje. Juhu na Brnik. Na 9 stopinj. A se hecate?! Šok v obratni smeri, hehe. Ampak je blo super fajn bit spet doma.

P.S. Habibi = prijatelj.
---------

Vse kar sem uspela videt v Egiptu je bilo izvrstno. Egipt kot dežela je super, in ker so dežela ljudje, bi še šla nazaj.

Edino, nad čimer nisem bila navdušena, kljub temu da sem se tega zelo veselila, so bile grafološke delavnice. Raziskovanja hieroglifov si ne predstavljam v obliki izpolnjevanja vprašalnika, ki je bil del raziskave vpliva hieroglifov na sodobno grafološko znanost. Ker so vprašalniki skor moj foh in torej zelo dobro vem, kako dober vprašalnik zgleda, lahko rečem da je bil ta porazen. Kot prvo je bil zelo neprofesionalno pripravljen, kot drugo je bil precej slabo predstavljen nam - udeležencem raziskave in kot tretje in najpomembnejše - ne bo proizvedel relevantnih in reprezentativnih rezultatov. Ampak, ker je statistika kurba, se organizatorju morda celo uspe izmazat. Glede na to, da sem za te delavnice plačala 190 evrov, sem bila kar razočarana. Kvečjemu bi moral meni kdo kaj plačat, da sem izpolnila ta grozen vprašalnik, za kar sem porabila res veliko časa.

Edino, kar je bilo res v tonu raziskovanja hieroglifov, so bila predavanja in razlage neumornega in vedno navdušenega prof. dr. Mohsena s kairske univerze, katerega se moja ušesa kar niso mogla naveličati, kar je tudi precej izboljšalo grenak priokus grafoloških delavnic.

All in all, ajde neka.