We wander for distraction, but we travel for fulfillment. ~ Hilaire Belloc

Po stotih letih sem spet nekam šla. In že samo to, da sem nekam šla, mi je polepšalo teden prej pa še teden po tem.
Šla sem v Firence. Za vikend. Prvič sem šla z avtom, kar postane prava dogodivščina, ko enkrat dosežeš mesto. Petek zvečer je perfekten tajming za tavanje po enosmernih ulicah centra. Ko imaš dovolj kroženja se parkiraš v prvo garažo in pustiš tam avto (s ključem vred) do nedelje. Prfektno. Potem najdeš hotel, odvržeš kufre in pičiš na koncert.
Ooooooja, Mumford and Sons. Takoj bi še enkrat, thank you very much. Eden boljših koncertov ever, plus Italijani so bli tokrat najbolj navdušena publika, kar sem jih kdaj vidla.



Firence so dbest. Tam sem bila že velikokrat, ampak zadnjih 12 let ne. Še vedno so očarljive in neskončno simpatične. Slaščice za zajtrk, da iz vseh pekarn še cel dan diši. Smešno pocen ampak slastn kofe. Fantastična arhitektura. Noge, ki te kar same nesejo skozi stare ulice, kjer čutiš vibracije zgodovine. Vonj zakladnic umetnosti, ki ti sili v nos skozi stene galerij. Elegantni meščani in meščanke, ki te navdihnejo, da tudi sebe malo elegantneje opremiš. Sedenje v kafeju s kozarcem chiantija in frišnim časopisom. Salama iz divje svinje, balzamični kis iz Modene, sušeni paradižniki in večbarvni makaroni. Neskončno sladki čokoladni canoliji za spremljavo tonam zlata na Ponte Vecchiu. Pa vrsta čez pjaco za ogled kupole katedrale. Počitek na soncu na gričku pred Palazzo Pitti. Najboljša vintage trgovina, od koder sem skor odnesla dva para martensk.

Oh, fantastičen vikend. Happythankyoumoreplease.

Busy am I not.

Bizi.

Ene dve, tri leta nazaj je bla mantra moje generacije 'nimam časa'. Dons se je mal razvila, 'pozahodnjila', in iz nimam časa je nastal 'bizi'.

Zanje čase postaja 'bizi' odgovor na veliko vsakdanjih vprašanj, ko nekje srečaš nekoga. Na vprašanja 'Kako si?',  'Kako pa kej služba?',  'Kako se maš?', še celo 'Kakšen je bil dopust?', pade odgovor 'Bizi.' Al pa 'Bizi, k pr norcih', al pa 'Ful mam dela... al pa 'Tok sm zaposlen/a...' al pa katerakol druga variacija z istim pomenom. Za potrebe tega posta, bom uporabljala 'bizi'.

Kaj se nam je pa zgodil? Vsi smo tok 'bizi', da smo preveč bizi, da bi zmogl kvalitetno odgovort celo na vprašanje kako smo, ker 'bizi' itak vse pove. Ker danes ni dovolj, da delaš poln delovni čas, se rekreiraš, udeležuješ raznih dogodkov, družiš, zdravo ješ in si poleg tega tudi v razmerju. Ne, danes moraš še bit prisoten na netu, potovat, delat nadure in se po možnosti ob delu še izobraževat, doma kuhat zdravo in eko, zuni jest v najbl eksotičnih restavracijah, kupt/najet nepremičnino in jo super lepo opremit, sledit vseh svojim strastem - kvačkat, risat, se jit sam svoj mojster,  poleg tega pa še met fino frizuro, pospravt bajto, oprat perilo, pobrit noge, pa bohnedej, da si slučajno debel. In seveda objavlat fotke vsega kar počneš na družbenih omrežjih. Da ne bo kdo mislu, da nisi bizi ali celo hujše - da guncaš afne.
Bizi je postal poveličan univerzalen odgovor, ki naj spraševalcu pove, da vprašani počne miljon in eno stvar, popolnoma izkoristi čas, ki ga ima na voljo, se pravi da izkoristi, vse, kar mu lajf ponuja, kar naj bi načeloma impliciral kvalitetno življenje. Bizi je to kar 'si'. Postaja 'state of mind'.

Mislm, fuck off. Kot da je 'bit bizi' edini način za bit. Za obstajat. Za bit kul, pravzaprav. Ker če non-stop neki ne počneš, nekje si, neki ješ, neki gledaš, neki poslušaš, potem, o moj bog! - neki zamujaš. Zamujaš izkušnjo, doživetje. Poleg tega mora bit tist kar počneš skos neki novga, je treba jest neki novga, odkrivat neki novga in izkušat neki novga.

Vse lepo in prav, če človk počne vse zgoraj našteto pa še kj zraven, potem verjamem, da je res bizi. Verjamem tut, da mnogi verjamejo, da jim tak lajf pač paše. Ker, kaj hujšga, kot nekega dne ugotovit, da nečesa nisi naredu, probu, izkusu, ker boš to zihr obžaloval. Ker priložnost zamujena ne vrne se nobena, pa carpe diem pa ves ta bullshit.

Tut js neštetokrat na zgornja vprašanja odgovorim: 'Bizi.' 'Bizi' je družbeno sprejemljiv odgovor. Ker, opla! - če nisi bizi, to pomen, da si bl švoh produktiven, iz česar bi se dal zaključit, da si len. To pa noben noče bit.

In tako je 'bizi' tudi fin izgovor, s katerim se izognemo raznim situacijam, ki nam ne dišijo. Še bl prou pride za tiste, s katerimi se nam preprosto ne ljubi ukvarjat. Pa še načeloma nam ne zamerijo, ker smo pač 'bizi' - pomeni počnemo pomembnejše, produktivnejše stvari, ne pa npr. samo pijemo kavo/pivo s frendi.

Dragi moji, sprašujem se, da nas ni nekdo mogoče fino nategnu. Zakaj? Ker mi vsake tok cajta pride na misel tale članek iz Guardiana o tem, kaj ljudje pred smrtjo največkrat obžalujejo. Stavek 'There was no mention of more sex or bungee jumps.' mi še posebej bode v oči. Kaj bo obžalovala naša generacija? Grem stavt, da iste stvari.

Ni dobr.

Craig.

Če se nisem že vsaj 15x usedla za računalnik s polno glavo misli za blog... No, pa ni hotelo nič na plano. Staram se. Figurativno in dobesedno :)

Enivejs, just to break the ice... prejšn teden me je v četertek zvil glavobol. Precej netipična reč zame, še posebi tak, ki noče stran. Ker nisem lih fen tablet, se ponavad v takem primeru zavlečem v posteljo, kjer v miru in temi čakam, da mine. Četrtkovo čakanje je blo dolgotrajno, zato sem ga sklenila skrajšat s poslušanjem avdioknjige. Me je že neki časa zanimal, kako avdioknjiga zgleda oz. zveni, ker konc koncev zakaj bi človk to poslušu, če zna pa brat in kdaj majo ljudje sploh čas za poslušanje knjige?! No, kadar te boli glava in se loh zavlečeš v posteljo se zdi kar pravilen odgovor.
Kaj sem poslušala? American on purpose: The Improbable Adventures of an Unlikely Patriot. Avtor: Craig Ferguson. Žanr: ene sorte biografija. Zakaj? Ker zelo rada gledam njegov The Late Late Show, zdi se mi grozno zabaven, posrečen ter simpatičen, ker je bil za to avdioknjigo nominiran za grammyja (kar je bla itak tema ogromne količine njegovih štosov), ker je Škot, kar rezultira v zelo všečnem naglasu in ker so malenkosti, ki jih o njem izveš iz pogovorov z zvezdami, ki jih gosti na šovu, namigovale na zelo zanimiv lajf, kar potencialno seveda pomeni  zelo zanimivo biografijo.
In  tako sem v enem popoldnevu+večeru odposlušala res prvovrstno avdioknjigo. Zanimivo, pisano, izzivalno in iskreno. Prebrano z občutkom. Priporočam.

No, pa se mu dejmo še mal smejat. Ker men je ena najbolj smešnih stvari komik, ki sam sebe spravi v smeh :) Sploh če ma tak 'creepy' smeh :D

ps:kerjebešvalentinovo.

13ka.

Srečno novo leto!
Js sm še mal za luno, na dopustu in brez... pisalnih sposobnosti, zato naj bo za prvi letošnji post dovolj en nov Tyler, ker je perfekten povzetek vsega, kar si za letos želim.

Happy & Merry!

In ena old skul za zraven!

Tyler.

Včasih, ko se rahlo depresiven paseš po pinterestu, najdeš kaj zanimivega. Moje zanimivo odkritje je Tyler Knott Gregson, ki se opiše takole:
I'm Tyler Knott Gregson.
I am a Photographer.
Poet.
Artist.
Exploitable Genius.
Word Alchemist.
Thought Translator.
Boy With Faraway Eyes.
Buddhist.

Tole je njegova stran - kljik.

Tole pa njegova poezija. Se lahko kar malo izgubiš. Se mi pa zdi grozn fino, da obstajajo ljudje, ki se znajo izražat na tolk načinov. In to dejansko počnejo. Na netu.

She looked playful and eager, but not quite sure of herself, like a new kitten in a house where they don't care much about kittens.

Nori dnevi.

Taki dnevi, ko narediš tako množico stvari, da kakšno med njimi kar pozabiš in potem naslednji dan navdušeno ugotoviš, da je že narejena. Pa taki dnevi, ko ti telefon zvoni nonstop in si fouš gospe materi, ker ji je njen crknil. Pa taki dnevi (in to tako dolgo) da pozabiš, da Silence v Cankarjevem domu nastopajo s simfoničnim orkestrom in zato fališ še eno glasbeno poslastico. Pa taki dnevi, ko imaš že čisto dovolj martensk in čelade in zanalašč nase navlečeš kiklo in najbolj falene žabe zraven. Pa nakonc prou funky zgledaš.
Med takimi dnevi se mi tut rata odpeljat s petrola, ne da bi plačala poln tank bencina. In to ugotovit po približno dvajsetih minutah in kar nekaj kilometrih. Sem se globoko zaprepadena sama nad sabo ampak obenem z samoironičnim nasmehom do ušes vrnila na kraj zločina in se posipala s pepelom, pa so me gospa šef pomirili naj se ne sekiram, da se to kar pogosto dogaja.
No, so pa tut taki dnevi, ki pričakujejo dejansko delovanje in ustvarjanje in ponujajo nove izzive. In ni ga lepšga od pogleda na čudovit končni izdelek, ki je v celoti sad dela dveh parov ženskih rok, ki je lep in moderen, ki je ful v veselje ful pomembnemu človeku. In to so pol dobri nori dnevi, na koncu katerih si prav zadovoljno zmatran. In zadovoljen.
In so dnevi, ki se začnejo prezgodaj, ker te zbudi vibro telefona, ampak se sms začne z 'good morning sweety' pa je tut to kr uredu. In potem sem eno uro pa pol prej v službi in  lahko ob pol enih že kvasim neumnosti po blogu in študiram kam bi šla na kavo. Ker glih sonce svet. Pa v kikli sem.