Skoraj še nikol ni zajca ujel...

Skoraj: v pondelk je bla to beseda dneva. Dons je to že skoraj beseda tedna.

Update:
Kino skoraj.
Avto še zmer zapacan. Celo še mal bl.
Bolšjak prav tako skoraj. Bla celo nedeljo 100m stran in pozirala s čelom v roki. Mislm, da to skoraj ne šteje. Prestavljam na to nedeljo, ampak mislm, da skor ne bo ratal, ker bo itak spet dež baje.

U pondelk sem bla skor frej. U sredo in čertek tut pod razno ne. Dons sm spet skor frej. Čist mal še in se bom s takim veseljem pobrala domov, da se bo kar prašil za mano. Čeprav mogoče ne bi šla domov, ampak kar kam-kam kjer se več dogaja, ker rabm stvari, ki bi mi na polno zaposlile možgane in skrajšale čas, ki mi zadnje dni mineva prav po polžje.

Počas, pa z andahtjo.

Mogoče se je kdo vprašu kako mi kej gre.

Gre:
- Kepca sladoleda je bla - in a way - pojedena. Skor bolš. Magnum classic.
- Kino: očitno mission impossible.
- Fotografirala. Hm, snemalnih par ur v življenju bobnarja.
- Knjige mi je ostal še 10 strani, ki bodo prebrane danes pred spanjem, jutr bom pa zanje plačala 20 centov :)
- Rdeči nohti mi niso znesl, so mi pa zato vijolčni. Skor cel dan. Rdeči še pridejo na vrsto, he.
- Avtu se še zmer komi vid, da je u resnici moder.
- Bolšjaka mi je pa speljal dež :( Mislm, ni fer. Da je lih u nedeljo dež. To nedeljo, med vsemi, ki so na voljo. Ni fer.

Sicer mi je v teh dneh ratal marsikej druzga, kar ni blo na seznamu, ampak to so že detajli. Ker vse še ni ratal, podaljšujem ta teden do srede in prištevam naslednjo nedeljo. Če ne bo dež.

Patience is not a virtue, it is a waste of time.

Okej, sej vem, da je že sreda pa še te je prou mal ostal, ampak ta teden hočem:
- pojest vsaj eno kepco sladoleda
- bit odvlečena ali pa odvlečt nekoga v kino gledat whatever
- fotografirat še kej druzga kot betonska tihožitja
- prebrat do konca knjigo, s ktero bom lih kar začela nabirat zamudnino
- met ful rdeče nohte, ki bi zdržal lepi vsaj en cel dan
- sonce, da se mi bo splačal peljat oprat avto
- v nedeljo jit v mesto na bolšjaka, ker nism bla že en let

Po možnosti zahteve tega tedna še dopišem.
Glede na to, da jih že zdej ni tok mal, dopuščam eventuelno podaljšanje tega tedna do naslednje srede.

Out of my mind... Back in five minutes. Or on friday.

Sj sm vedla. Čist točn sm vedla, da se bo zabušavanje prejšnjega tedna z vso silo v stilu bumeranga vrnilo ta teden.
Pa tko fajn se je začel. Edina zdrava verzija pondelka - to je frej, prijeten in svež - je bila prehitr prekinjena s torkom, ki je nesramnež prevzel vse sitne sicer ponedeljkove značilnosti. In od torkovega jutra pa skos neki, pejd sem pa tja, poglej tole, preglej tole, joj zajebal tistle, zračuni tole, odloč neki druzga, pa kakšna je to receptura, kje se obira ta cement, pa kdaj bo že ta beton, da mi pa res ni dolgčas pa poskrbijo še plače in raznorazni cepci, ki očitno ne dojemajo koncepta končne situacije. Pa u bistvu sploh ne jamram. Ker, če vse natančno premislim, prou uživam v vsej paniki in akciji in trenutnosti moje službe. Sam včasih mi pa ob koncih dneva mal gužvo dela. Na primer takrat, ko bi rada o čem mal premislila, pa v bistvu ne zmorem. Ker je tistih 5 minut preden padem v spalno komo za take stvari mal premal. Sj mrbit je tko še bolš, don't think - just go with the flow.
Zato komi čakam petek in končno mal miru, pa da po možnosti popijem kakšno pivo v dobri družbi, magar s kartami v rokah.
In ker mam že zdele mal miru, grem ob divji izbiri fimov na tvju gledat Death becomes her. Eden najbl prtegnenih filmov ever. And not entirely in a bad way. :)

Some say the glass is half full, some say the glass is half empty. I say “Are you gonna drink that?”

Ta tedn nism nč kej dost pridna. Bl al mn guncam afne in razen tistga kar je nujno, nč kej dost pametnga ne počnem. Na vse konce me razmetava, da se od povsod kar odbijam in mislm, da mi je pomlad mal stopila v glavo. Sicer ne štekam, kako je to možn ob tem bednem vremenu, ampak okej.
Sm bla u sredo na Rock izzivu. Zmelkoow so zmer zadetek u polno, še bl pa spomlad, ko ti, kot že rečeno, lajf začne mal bl na možgane trkat. Pol sm med pavzo uzuni mal debatirala z enim čist simpatičnim mladeničem. Že dolg nism nekje po nesreč srečala tko fajn sogovornika. Lih tolk, da nisva rešila kr skor vseh svetovnih zagat. In lih tolk, da me ni nehal skrbet za svet na splošno, ker s tok ambicioznimi ljudmi med nami res ni pene. U glavnem. Kokr je človk v eni uri naredu precej uredu vtis, skor tok ga je v naslednji uri odnaredu. Kako, se gotovo sprašuješ? One beer too many is all it takes.
Tko da, ja, če ne veš čist točn kakšn pjanc si (in tega noben zares ne ve), potem raj spij enga premal, kot pa enga preveč. Vedno. Res. :))
Sicer pa je bil večer ibr fleten. Kar preveč, glede na to, da nismo več študentje in je treba nasledn dan u službo. Ampak enkrat na vsake kvatre je pa zabavn po štirih urcah spanja se pretvarjat, da si kul in da ti je vse jasn in da maš mal čudn glas zato, ker se te neki prijemlje :))

Random paberkovanja.

Bil je tak fletn vikend. U soboto Ivanušič v SiTi teatru in open mic v Hugo Barreri, u nedeljo pa Gverila v KUDu. Open mic večeri se mi zdijo špica ideja. Tako obvezno kaljenje za mladince, ki bi bli radi glasbeniki vseh sort. Pa neki za dušo za tiste, ki so vedno želel bit glasbeniki, pa prej niso mel jajc, zdj se jim pa zdi, da je že prepozn. Ampak za open mic nikol ni prepozn :)
In dons grem najbrž prsluhnt Rock izzivu. Bl al mn zarad Zmelkoow :)) Hihi, smeha polna vreča. No ja, tud Dandelion children bo enkrat fajn slišat nekje drugje kot v kakšnem pajzlu :)

In okej, sej vem, da smo 31. marca, ampak tole aprilsko vreme medtem, ko sploh še ni april je pa čist mem. In tale pomlad prou prepočas leze v deželo. Djmo mal bl na poskok, no. Ker musklfiber je spet na pohodu in regrat mi bo vsak čas skoz ušesa pogledou. Jst sm že čist godna za poletje :D

I couldn’t repair your brakes, so I made your horn louder ali kaj si danes mislim o Cerkvi.

Cerkvi kot inštituciji nikol nisem bila posebej naklonjena. Me je skos kej motilo. Pa še zdej me. Pa zmer bl, najbrž. Pa sej sm enkrat neki v zvezi s tem že čivkala. Ampak zdej pa mislm, da mi je pa mal kapo odnesl.
Najprej naj povem, da sm jako razočarana nad grozno premajhno reakcijo naših medijev na nova poročila o spolnih zlorabah otrok s strani duhovnikov. In še bolj premajhno reakcijo na 'kvazi' papeževo opravičilo.
Mi je prou žou, ampak men se pa tole ne zdi več smešn. Ne, če vse natančno premislimo je pravzaprav zelo smešno. Laganje papeža ljudem direkt z zlatega stola sred Vatikana o tem, kako da mu je žal zaradi pedofilskih zlorab, je ob tem, da je bil on tisti, ki je skoraj petdeset let nazaj izdal papir oz. 'user's manual' kako pedofila uspešno skriti pred javnostjo, res huronsko smešno. Res ne vem, zakaj se mu cel svet ne smeji u glavo. Ne razumem, kako lahko sploh še kdorkoli kjerkoli Cerkev dojema kot resno, spoštovanja vredno ustanovo.
En sam zlorabljen otrok bi bil preveč. Zdj bojo šle cifre iz stotin že v tisoče. Če mene kdo kej vpraša, si Cerkev ne zasluž več sploh obstajat. Sploh.
Svet in javnosti, ki pa kr neki stran gledajo, pa tut niso lih neki boljši.