Đinglbelz, đinglbelz,

zvončki že pojo.

Evo, potička pečena. Smrekca narjena.
Pičim domov na večerjo.
Vam, moji dragi bralci, pa želim lep božični večer.
Naj vam riti popokajo od vseh dobrot, mal od materialnih, bolj pa od tistih neoprijemljivih.

Keep your eye upon the doughnut, and not upon the hole ali kako razumeti fenomen Roberta Pattinsona.

Če se komu zdi, da sm mal u lukno padla zadne cajte, da nimam signala, battery low, da me ni uglavnem, se ni čist zmotu. Ker me res ni. Ne štekam, sm mislla, da bl k bo zima in manj posla k bo, manj dela bo. Ampak ne, to je u bistvu lih obratno sorazmerno. Uglavnm, point je v tem, da sm čist preveč u službi. In pol se prke večer mal pretvarjam, da študiram. In pol preden grem skor s kuram spat, še mal kej preberem.
No, k stvari. Ker rada preberem Ireno Sireno in občasno preberem tut mal iztoka Gartnerja mi je v oči padlo vprašanje, ki si ga oba oba zastavljata. Why the fuck je Robert Pattinson kr naenkrat najlepši dec na svetu in ultimativen sex god of the year? Tut mene to precej zanima, ker res ni lih klasično najlepšejši ever. In ker je vse to že bil, še preden sm js sploh vedla kdo to je. (In če kdo še zmer ne ve, naj ga razsvetlim, da je to fante, ki je 'zaslovel' z vlogo Edwarda Cullena v Twilight serialu.)
In kako priročno, da lih prebiram Twilight sago, ane. Potem, ko sem enko pojedla v treh večerih, sem četrti večer pogledala film. In potem, ko sem v naslednjih treh večerih pojedla še drugo knjigo, sm potem osmi večer pogledala še ta drug film. Zdj berem tretjo knjigo in zadeve počaaaas ratujejo bolj smiselne. S tako vlogo iz take knjige bi vsak dec ratu najlepši in najpopularnejši. 109-letni ulitmativni gentleman, ki nesmrtno (dobesedno) ljubi svojo Bello. In zraven neskončno trpi. Ker je vampir. In kakor nam na široko razlaga knjiga, je res lep, najlepejši dec (it comes with the species).
Ameriške najstnice (in njihove mame) že vsaj dve leti navdušeno prebirajo knjige serije Twilight. Edward je bil že kot lik iz knjige totaln hit in destinacija mnogih najstniških zatreskanosti. Ker pa zdj Robert Pattinson je Edward, je zadeva samo mal zamenjala lokacijo. In ergo - a star is born. Nič lažjega. Samo res najgršmu descu ta tranzicija ne bi uspela.
Kar pa zadeva populacijo mam, je stvar mal drugačna. Kot sm prebrala na strani revije VanityFair, so pa tete zadevo mal bl 'racionalno' vzele. So pregledale intervjuje in youtube in ugotovile, da ma fante prou simpatičn smisel za humor, je mal sramežljiv, igra klavir in kitaro, lepo govori in oh, ta angleški naglas. Sevede, one kao ločijo Roberta od Edwarda. Ampak če vse to, kar velja za Roberta seštejemo z Edwardom zgoraj, je stvar še boljša. Ker katera pa noče ljubimca, ki bi bil vse to in ki bi zanjo vse naredu in ji vse dal in jo pazil kot punčico svojega očesa in jo ljubil večno, for ever, forever ever, ever? Sploh če to primerja z descem, ki ga ma doma?!
Tle smo pa spet pri moji veleteoriji o junakih in revcah. Joj, kako neskončno drži. Če mi jo kdo spizdi, se bo krvav useknu, by the way.


Ampak, let's be fair, tip ni lih grd, ane.
Bi skor rekla, da je kr za v kategorijo 'I most definitely would'. Čez par let recimo :)

Mraz,

kot v hrtovi nosnici.
Prou res.

Amici, diem perdidi.

In to vztrajno enega za drugim.
Diploma se mi pa z najbl sitnim glasom reži na vsa usta, tko da se vsi njeni gnili zeleni zobje vidjo. In vohajo.

Prou fascinantno, kako dele kšn mesec sploh nism multiopravilno sposobna.
Sucks.

ink!

Pa poglejmo še mal v svet urbanosti/subkultur, slovenceljskosti. U soboto sem namreč bla u Trstu, kjer je ta vikend potekal tetovatorski, recimo temu sejem -Trieste tattoo expo.
Sejem bil je živ. In zanimiv. Vidla sm marsikaj in marsikoga. Ibr zanimive ljudi in tut čist brezvezne.
Tetovaže vseh vrst in oblik, velikosti in stilov. Celo tehnik. Ne morš verjet, ampak bil je en ogromen tip, ki je tetoviral tolk 'old school' kokr se da. Namreč na roko, s palco. Seriously painful shit.


Sicer sem pa med listanjem fotografij posameznih studiev ugotovila, da se mi zdi strašno paradoksalno, kako majo lahko Italjani tolk res dobrga dizajna in tok visoke mode, ko je pa večina folka totalno brez okusa. Res fascinantno.
Ampak poglejmo še eno zanimivo reč. Na expoju je 'razstavljalo' blizu 140 tetovatorskih studiev. Večinoma so bli to italijanski studii, eni so uletel iz Grčije in dvoji iz Hrvaške. Slovenskega pa ni blo nobenga. Pa jih je prbližn 20 pr ns. Od teh dvajsetih pa minimalno eden slovi po svojmu egotu in splošnem mojstrstvu. Pa ga ni blo. Kar je čudn, glede na to, da je ta sejem edini velik in resen tle naokol. In da so pršli razstavlat vsi najboljši italjanski tetovatorji. Ah ne, našim je pa to mem.
Za moje pojme je to sam še en znak, zakaj se ne hodt tetoverat h našim veleznalcem: kdor noče na sejmih svojih del razkazvat, ne more bit dost dober.

Dead men are heavier than broken hearts.

Še en citat Raymonda Chandlerja.

In tut sicer bo šlo tole o knjigah.
Medtem ko sem se potermaniji uspešno ognila (kaj pa vem no, teenage čarovniki niso lih moja scena, js sm bl za temne, resne stvari - vojne romane, pa tiste iz kterih so ratale noir klasike, in seveda mafijo), se pa teli somračni maniji nism. Vampirji, volkodlaki, in podobne strašljivosti. Megla z dežjem začinjena z mal romance.


In potem ko sem obupala nad knjižnico - čakalna vrsta je namreč neskončna - sem 'po vezah' dobila pošiljko prvih treh knjig, ki so zdj na mojem sposojevalnem kartončku indefinetly. Sm že zagrizla v prvo, Twilight. Ja mal te posrka. Ampak ne preveč. Prou luštno predspalno branje.
And it makes me feel like I'm sixteen again :)

No-wam-sain?

Mogoče bo kdo opazu, da tale post pišem okoli poldneva, ko je običajen delavec v službi. No, tut jst sm v službi, ampak dons je tork, in ob torkih vse ponedeljkove štale, katastrofe, urgence in polomije nekako čudežno izginejo. Posledično telefon ne zvoni nonstop, v pisarni ni skos enga prometa, kar pomeni, da imam js mal miru. Zato je ponavad tork moj nabolj produktiven dan, ko v parih urah tišine spedenam marsikaj pa še mal več, in se loh prou kmal poberem dam. Tud dons je tak plan. Sam da še zapišem tale post.
Prouzaprou sm mislla zdele mal jamrat o pondelkih, ampak mislm, da smo vsled Facebooku že vsi poštekal, da so pondelki res bedni, tko da brezveze ta tema.
Tko da, pol sm se odločila, da bi pa mogoče mal Kmetijo pokomentirala, k se že lih vsi neki vanjo obregujejo in se v isti sapi delajo, da je ne gledajo. Js pa od časa do časa jo gledam. In to prou laično in ležerno in se pretvarjam, da nism komunikologinja, ker sicer bi mi prec popustil živci. Sm pa si ob Kmetiji zaželela eno zelo zdravo željo: Oh življenje, bodi mi no tako naklonjeno in mi na pot lepo prosim ne postavi kretena kot je Goran/Artur.