When in doubt have a man come through the door with a gun in his hand.

Oda življenju.
Počasi umira, kdor postane suženj navad,
ki si vsak dan postavlja iste omejitve,
kdor ne zamenja rutine,
kdor si ne upa zamenjati barv,
kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna …

Počasi umira, kdor beži pred strastmi
in njihovimi močnimi emocijami,
zaradi katerih se zasvetijo oči
in znova oživijo osamljena srca …

Počasi umira, kdor ne zamenja življenja,
ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo,
kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči,
kdor ne sledi svojim sanjam,
kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju
ubežati pametnim nasvetom …

Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere,
kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi;

Počasi umira, kdor uničuje lastno ljubezen,
kdor ne dovoli, da bi mu pomagali,
kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo
ali nad neprestanim dežjem …

Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti,
kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve,
kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve …

Pablo Neruda

Tole pesmico sem dve leti nazaj že gostila na blogu, ampak pametnih besed ni nikol preveč. Pa še tak dober opomin je, ko ti nč ni jasn in začenjaš zvenet kot pokvarjena plošča :)

‘Please don't get up,’ she said in a voice like the stuff they use to line summer clouds with.

Dnevi od četrtka dalje so se tako misteriozno zapletli, kot se znajo samo takrat, ko je tega res najmanj treba. So šli po zlu vsi moji plani za frej vikend in to tko hitro, da skoraj nisem opazila. Ker sem se šele v petek zvečer, ko sem se usedla na teraso in ugledala perfektno zmanikirane nohte čist zares spet spomnila, da je bil plan čist drugačen. Morala bi sedet na eni čist drugi terasi. Bit v čist drugi družbi. Pit frizzante al pa spumante al pa aperolspritz. Pikat rahlo razkuhane hladne paradajzove njoke na rukoli. Mislit na nič.
In to sem potem res počela v nedeljo zvečer. V širjavah moje domišljije. Bravo js.

Matr.

The French have a phrase for it. The bastards have a phrase for everything and they are always right.

Trenutno sem mal, kaj pa vem, smotana. Preveč dela in premal zabave. Premal časa in prostora za razmišljat. Za čutit samga sebe.
Predvsem pa premal kreativnega outputa. Kdo bi si mislil, da to človeku loh tok manjka. Ampak mi. In potem mi kej druzga manjka še bolj.

In js bi pa zdj pa že res km šla, ker to pa že res ni več za nkamr. Moja popotniška dimenzija ni srečna. 
In komi čakam ta vikend. Ker bom čist nekje drugje. Če ne zares, pa v glavi. Ker ta vikend bom pa frej. Pa pika.

I stared. She caught me staring. She lifted her glance half an inch and I wasn't there any more. But wherever I was I was holding my breath.

Raymond Chandler vse ve.
Pa medo Pu tut.

Yes, how lucky am I?

Brez avta mi živeti ni.

Dons sm lih prou sitna, da sem iz unga mejhnga predala pred sovoznikovim sedežem pospravla moj arhiv računov za bencin, ki se je tam bogatil že od novembra 2010, ko sem se nazadnje bencinsko statistično udejstvovala.
Dons sem torej spet zagrizeno napadla novo množico podatkov in ugotovila, da se sistem arhiviranja, ki se mu reče 'vedno vzemi račun in ga zabaš u predal' čudovito obnese, saj sem po datumih sodeč v letu in pol izgubila najbrž samo dva. Pretty good is what I say. Tko da, bi rekla, da so podatki kr zanesljivi. In oumajgad!
Od novembra 2010 do novembra 2011 sem prevozila 21876 kilometrov, porabila 1352 litrov bencina in za to zmetala 1751€. Če stvar mal obrnem, povprečna poraba je še vedno mal nad 6, točno 6.18l/100km. Še zmer kr okej, glede na mojo težko nogco, ane. V tem letu sem prevozila celih 6000km več kot v letu prej, od tega vem, da sem 1200km pridelala z roadtripom v Nurnberg in naslednjih 1200 z roadtripom do Senigallie. Kako sem pridelala še dodatnih cca 3600km pa nimam pojma :)

In zdj čist mal še manjka, pa bom ob letošnjem polletju ugotovila, da bi se mi, glede na rast cene bencina in na rast mojih prevoženih kilometrov, investicija v plinsko nadgradnjo ob nakupu avtomobila najbrž že povrnila. Oh ja, there's no time like the present.

Z debelim flomastrom je ful zajeban pisat. Vol.14.

Vse. Na. Kupu.

Nism v komi, niti mrtva. Sm čist živa in zdrava, sam mal out.
April je postregel z množico težav, največjo med njimi sem prebrodila v službi. Predolgi delovni dnevi, grozno zgodnja jutra in od skrbi neprespane noči so me kr mal zdelale. Zdj je mimo in vse je spet na ustaljenih tirnicah.

On a lighter note so bli na srečo konc aprila tudi praznični dnevi, ki so poskrbeli za vsaj malo sprostitve, par dni na morju, na hitro ožgano kožo, dobro hrano, nekaj perčkov, veter v laseh. Za nekaj osvežitev zaprašenih spominov in za nekaj novih. Za fantazijo na perfektno oblačen dan in skrito obljubo.

On a much much lighter note je april, še pred njim pa marec, prinesel kar nekaj dobre glasbe. Že marca je namreč izšel debitantski album skupine world::within, ki je prekleto dober. Za preverbo klik semle.
Svojo rit sem uspela prvlečt do kar nekaj koncertov, najbolj svež med njimi je sobotna Zaz. Super najbl dbest.

On a in-between note bo maj spet zahteval nekaj ploskanja frišnim frockom in sveže poročenim ljudem. Fajn. Pa sj sm vesela zanje. Sam ne čist vsak dan :)

On an annoying note sm v soboto srečala debila leta. Kar pa je na en način dbest, če predpostavljamo, da je bil to res debil leta in se do 31ga decembra ne bo najdu še večji.

On an ancient note sem pa zdj res ugotovila, da sem se mal postarala. Za začetek sem porajtala, da mam ob straneh konkretno posivele lase. Ampak res konkretno. Ne sm pa ke kakšen sivček, ampak masovno srečanje sivčkov. To je itak vseen, ker se barvam. Bl sitno je to, da se mi počas delajo gube. Wtf? Ampak še to bi blo okej, kr nej se delajo gube, ampak zakaj obenem ne zginevajo mozolji? Kr neki, ne morš zgledat 30 pa 16 naenkrat.
Also na novo odkrivam koncept glavnika. Po praktično celem lajfu res kratkih las mam zdj mal manj kratke lase, ki pa zdj že zahtevajo, da se kdaj pa kdaj počešem. Zanimivo. Prav takoje zanimivo čutit, kako se ti lasje premikajo, ko hodiš. Funny shit.

Vsak dan neki novga, pa vse na kuku. Kupu.