To whom it may concern...

... let me shed some light on what not to do.

Sej se še zmer vsi spomnemo junakov pa revc, kanede?
No, kvazi junak ni un, k se dela hard to get. Hard to get ni pozicija za desca. Katergakol desca. Sploh. To je izključno ženska pozicija. Ker če si dec, pa se delaš hard to get, pol mal nisi lih dec. Ker priznejmo, pozicija lovec in nabiralka še zmer velja. In tist dec, k je hard to get očitno ni lovec, ampak hoče bit plen. Come on! Tak dec je ..., hja, ..., neuporaben in nezanimiv. Kaže potencial copate, kar je a big no-no.
Lovec in hard to get obenem ne gre skp. Ker to spremeni žensko v lovko, desca pa v nabiralca. Nabiralc pa ni noben dec.

Čist tko, for future reference.

Aja, pa še to: tist dec k pa vztraja pr hard to get/nabiralka poziciji nej se pa kr prprav, da obstaja velika verjetnost, da bo pr tisti ženski, k jo bo po neverjetnem naključju tko dubu, do konc lajfa ne sam copat, ampak ibr znucan papuč.
Pa še čist sam si bo kriv.

All white.

Včeraj sm bla na poroki. Pa na ohceti tut. Drugič v 14 dneh.
In drugič v 14 dneh nism ujela šopka :) Še dobr. Ne vem, kej bi najdla ženina v 12 mescih :))


Nevesta je bla tko lepa, da se ne da opisat. Ženin tut.
In mislm, da še nism vidla bl navdušene neveste in bl navdušenga ženina. In bl zaljubljenih mladoporočencev. In bolj zadovoljnih novopečenih moža in žene.

Res, bil je pravi praznik ljubezni.

Gaaaaaaačeeeeeeeeeeeee! Lej!

Sm bla že 6x okregana, zakaj nč ne napišem in ene 14x pozvana, nej končno že kej objavim.
Sj sm vedla, da ne morte brez mene, hihi.

No, v teh 27 dneh, kar je bla tišina tukile, se je men precej nadogajal.

Bla sm na Internautiki, kjer sem najdla lih tapravo jahto, za ktero bom loh zapravla tiste 4 miljone, k mi že ful dolg gužvo delajo.

Pol sm mela ful dela s tem, kaj bom oblekla za eno ohcet. Pa sm si neki fajnga kupila, ampak čez tri dni mi ni več zgledal tolk fajn, pa sm pol po eni hitri modni reviji pred domačim špeglom sestavla outfit iz cot, k jih mam že celo večnost. Itak. Praktična k vile za u varžet.
No, na ohceti sm spoznala enga magistra filozofije. Čist simpatičen model, ampak cela njegova fizična pojava je kr utripala - piflaaaar! :)) Občudujem tolikšno sposobnost študiranja, ampak let's face it - gradbeni tehnik bi bil ful bl uporaben :)). Ergo, oplel.
No, ohcet prežvela, nasledn dan je bilo pa prvo obhajilo moje sestrice. Tut to prežvela, ampak z veliko več truda, ker spala samo 4 ure. Sm tut za obhalijo že mela predviden outfit, ampak je propadel, ker moje superg vajene noge po dnevu visokih pet niso hotle več sodelovat. Pa sm mogla spet na hitrco oblečt kr neki, kar na konc sploh ni blo švoh. Še dobr. Da se mal opravičim: moja obsesija z izgledom ta vikend je pogojena s tem, da pr ns u nulo priložnosti primerna garderoba ni noben hec, veste.

No, do torka sm komi mal h seb pršla, pa sm že pičila na Brnik pričakat prijatelja, ki se je končno vrnil iz Rusije. Seveda je blo treba prihod proslavit kot se spodobi. Pa sploh nisem pretiravala. Ampak sej, račun gre tkole: Dve pivi + ena ruska vodka + 3,5 ur spanja = pijano sredino jutro. Ne mačkasto; pijano. Oujea. No, pijano sredino jutro je kljub trdovratni vrtoglavici rezultiralo v presenetljivo produktivnih 8 ur na šihtu, katerim so sledile tri ure druženja s fotrom ob ogledovanju avtomobilov*. Po vsem tem dogajanju sem si privoščila en pravi post-pijanski obrok: kebab :). Po tem pa še 'moško torto'. Bila je izvrstna. Ane?

Četrtek ni bil nč špecjalnga, razen tega, da sm najdla THE avto. V petek ibr dobro kosilo ob proslavitvi podelitve diplome (na žalost še zmer ne moje, heh), zvečer pa super fletno druženje v klasični sestavi.

In je prišla sobota. Prvič, da sm šla na dekliščino! Gajstnih bab cele kupe. Komi, da sm dojemala moč glasilk in neznanske količine samozavesti, ki je premorejo ljubljanska zdrava (in prava) kmečka dekleta. Hudo. Dogajanje je bilo seveda pestro, jst sm pa bodoči nevesti pripravila tanajslastnejšo nalogo: torto lulček :) Need I say more? Mrbit sam še to, da sm se - itak! - dam
prvlekla šele u nedeljo popoldne.

U pondelk je mela sestrca rojstni dan, pa se je blo spet treba it mal družit. Ampak bolj pomembno od tega je pa to, da je padla odločitev o avtu. Do torka sm zbrala finance in dejansko čist zares kupila avto. YEEEEEAAAAAAAAaaaahhhhh!!! Od torka do danes je čas minil v prijetnem vozakanju s smrkcem, odkrivanju tega, kaj vse ma in kaj vse zna. Res sm dobr izbrala.

Kot ste po prebranem pravilno sklepali, se ob prejšnjega posta na diplomo skor spomnila nisem. Jebat ga, tak je maj. Valjda. Je treba okol hodt, pa družit se, pa sladoled jest, pa vse take stvari.

Aja, bajdvej, spet sm dobila na FBju friend request od Lojzeta Peterleta. In ko ni blo dovolj, da sm ga že drugič zavrnila, sm dobila še predlog za prijateljstvo z njim od enga druzga prijatelja. Seveda sm tega prijatelja (pa še enga, ampak ta mi vsaj ne podtika Peterleta) takoj nakurla, de nej neha srat politična sranja po FBju, ker mi gre zdj pa že mal na bruhanje. Sevede mi je pametnjakovič odgovoril nekej v stilu 'Hey, it's a free country!', pa sm ga hitr nazaj nahrulila, da očitno nima pojma kaj bi 'a free country' pomenil.
In pol, POOOOL, da bi bila mera res polna, se je včeri cel popoldne po Kebablandu vozil avto z extra loud zvočnikom, iz katerega je bobnel predvolilni govor koga drugega kot Peterleta. Sj ne, da bi bil 5 besed dolg slogan ful bl smiseln za take podvige. Mislm, cepcev cele kupe.


*Hihi, avtomobilov! Moj preljubi fotr je šokantno hitro prisluhnil temu, da zdj pa res rabm svoj avto, in je tolk hitr skoču u akcijo, da je po moje še sam sebe presenetu.

I used to be schizophrenic, but now...

...we're okay.

No, sj sm že povedala, da sm bla v kinu. Gledala sem Bralca. Ena a film.

V Bralcu profesorja prava igra Bruno Ganz. Tisti Bruno Ganz, katerega sem že prevečkrat gledala v vlogi Hitlerja v filmu Propad. In ker sm ga že tolkrat gledala kot Hitlerja, sm ga kr mogla še enkrat pogledat. Ampak ne kot Hitlerja, ampak v neskončno prijetnejši vlogi. Vlogi angela, v kateri prav tako blesti. In sicer v enem meni najljubših filmov - Nebo na Berlinom. Bruno Ganz preprosto obvlada.


Leta 2005 kot Hitler v Propadu.

2008 kot profesor v Bralcu.

Leta 1987 kot angel v Nebo nad Berlinom.

Seveda je v letih vmes Bruno odigral še celo vrsto vlog, js sm do zdej uspela videt samo te tri.

Cinema should make you forget you are sitting in a theater.

... je rekel Roman Polanski.

Nocoj sem bila v kinu. Filme mam rada. Do kina pa mam tak love-hate odnos. Rada mam kinodvorane, temo, obrise glav v svetlobi platna. Uživam, ko me zgodba utopi. Ko sem v filmu. Ne maram pa trenutka, ko se prižgejo luči in moraš domov.

Catch me a catch.

No, čudoviti časi študijskega dopusta so minili. Yours truly je zares na šihtu, 8 ur na dan, 5 dni v tednu, pa vse to. Nč več tko k prej, k sm loh kej od doma nardila, al pa sam mal skočila v pisarno, kadar se mi je zazdel. No, no, those times are over. Pa nč hudga, prouzaprou ful uživam. Edina smola je to, da se mi popoldne nč, ampak res nč ne da. Diploma pa spet čaka boljše čase. Še dobr, da je skor fertik. Al pa kej. :))

Naravnost na rt me je vrgu moj horoskop za ta teden. Js nism lih usekana na horoskop, ga preberem, pa tut precej prec pozabm, ker je ponavad čist nerelevantn za to, kar se mi dogaja. Well, not this week. Tkole gre:
Z nekom imata prav poseben odnos, nekako sestavljen iz namigov, slutenj, pogledov, skrivnosti. To vam trenutno ustreza, saj niste pripravljeni na kake dolgoročnejše korake in tudi na drugi strani imate osebo, ki vam je glede tega podobna. Morda še bolj neodločna, kot ste vi, čeprav se zadeve lahko zasučejo pozitivno, in sicer sredi tedna.
Moving along. Sej se vsi spomnemo posta o revcah pa junakih, ane? No, prou fascinantno je, kako se nism zmotila. Sploh zadnji odstavek je bil zadetek v polno. Revca se je spotaknila (no, pretiravam, neki časa ga že opazuje, hihi) ob nekvazi junaka, sam da on ne ve, da je nekvazi junak, ona se pa dela, da ni revca. Oumajgad, nej me plis edn s kladvam po glav užge zdele prec. K da ne bi mela nč pametnejšga za počet. Desci!

Don't worry. I'm still here. Somewhere.

Men se je tolk nadogajal v dneh odkar sem zadnjič kej smle naškrabljala, da je kr kej. Bla sm na treh koncertih, odigrala 10 plus rund namiznega fuzbala (od tega več kot pol zmagala), skor fentala enega od roditeljev, spila ene par perov preveč, skor resno začela hodt v službo (a si prigovorila še minimum en teden dopusta), pozabila vrnt knjige v knjižnico, prepozn pršla domov (ker se je prestavla ura), ratala neskončno lena, končno bla v mestu na kavi, kuhalapospravljalahodilavštacunoinvsetestvari zato da bo od mami kolen prej boljš, bla na jazz predavanju in večeru balboe, da sm pa vedno na voljo za nasvete in brce v rit, je pa itak splošno znano. Pa še bi se kej najdl. Predvsem pa že 14 dni kao končujem diplomo. Ampak res končujem. Js sm že čist pr konc. Ampak kr naenkrat ne vem kaj bi in kako bi. Da sploh ne govorim o uvodu in zaključku, ki sta že od zmeraj moji največji nočni mori. Ah, sej je useen. Bo že.

Aja, u pondelk sm gledala Trenutek resnice na TV3. O bohpomagi, no. Nov vrhunec slovenske televizije. Ampak okej televizije, ljudi!!! Sori, ampak če si tolk debilen, da greš na tv priznavat 'skrivnosti' (ki, bajdvej, sploh niso nujno tolk neškodljive) in si s tem potencialno frderbat lajf, da o 'ugledu' sploh ne govorim, pol pa izvoli. In iz principa te bom gledala. Hehe. Not.
Tale mož od kmečke Cirile je bil izvrsten prvi kandidat. Debilen fotr, ki je ženo prevaral kar tako, pa prevaral ko je bla noseča, pa jo mal pretepu, pa zjebu sina odvisnika, pa ne vem kva še, ni mel po vsem tem tolk jajc, da bi po pravic povedal še, da si želi lih tolk prepoznavnosti, kot jo ima njegova žena. Ne sam, da je kreten, še lažno skromen je. No in evo, ego je zmagu in dnar je šel rakom žvižgat. Podzavest govori na telesu močneje kot zavest, zato ni dost, da ti po pravic poveš, ampak morš še globok pobrskat, kaj je sploh res res.
Uglavnem, men se je ob tem debilnem fotru obraču želodec, zraven se mi je pa še bl debilna zdela njegova žena. Sori, tazga desca vržeš iz bajte 20 let nazaj, ne pa da greš z njim na Trenutek resnice oprat 21 žeht fejst svinjskega perila. In vse to za le 50 tisoč evrov. Ne bi rekla za miljon, da greš pol loh do konc lajfa na Papu Novo Gvinejo in si mislš - mejte se zarukanci.