ink!

Pa poglejmo še mal v svet urbanosti/subkultur, slovenceljskosti. U soboto sem namreč bla u Trstu, kjer je ta vikend potekal tetovatorski, recimo temu sejem -Trieste tattoo expo.
Sejem bil je živ. In zanimiv. Vidla sm marsikaj in marsikoga. Ibr zanimive ljudi in tut čist brezvezne.
Tetovaže vseh vrst in oblik, velikosti in stilov. Celo tehnik. Ne morš verjet, ampak bil je en ogromen tip, ki je tetoviral tolk 'old school' kokr se da. Namreč na roko, s palco. Seriously painful shit.


Sicer sem pa med listanjem fotografij posameznih studiev ugotovila, da se mi zdi strašno paradoksalno, kako majo lahko Italjani tolk res dobrga dizajna in tok visoke mode, ko je pa večina folka totalno brez okusa. Res fascinantno.
Ampak poglejmo še eno zanimivo reč. Na expoju je 'razstavljalo' blizu 140 tetovatorskih studiev. Večinoma so bli to italijanski studii, eni so uletel iz Grčije in dvoji iz Hrvaške. Slovenskega pa ni blo nobenga. Pa jih je prbližn 20 pr ns. Od teh dvajsetih pa minimalno eden slovi po svojmu egotu in splošnem mojstrstvu. Pa ga ni blo. Kar je čudn, glede na to, da je ta sejem edini velik in resen tle naokol. In da so pršli razstavlat vsi najboljši italjanski tetovatorji. Ah ne, našim je pa to mem.
Za moje pojme je to sam še en znak, zakaj se ne hodt tetoverat h našim veleznalcem: kdor noče na sejmih svojih del razkazvat, ne more bit dost dober.

Dead men are heavier than broken hearts.

Še en citat Raymonda Chandlerja.

In tut sicer bo šlo tole o knjigah.
Medtem ko sem se potermaniji uspešno ognila (kaj pa vem no, teenage čarovniki niso lih moja scena, js sm bl za temne, resne stvari - vojne romane, pa tiste iz kterih so ratale noir klasike, in seveda mafijo), se pa teli somračni maniji nism. Vampirji, volkodlaki, in podobne strašljivosti. Megla z dežjem začinjena z mal romance.


In potem ko sem obupala nad knjižnico - čakalna vrsta je namreč neskončna - sem 'po vezah' dobila pošiljko prvih treh knjig, ki so zdj na mojem sposojevalnem kartončku indefinetly. Sm že zagrizla v prvo, Twilight. Ja mal te posrka. Ampak ne preveč. Prou luštno predspalno branje.
And it makes me feel like I'm sixteen again :)

No-wam-sain?

Mogoče bo kdo opazu, da tale post pišem okoli poldneva, ko je običajen delavec v službi. No, tut jst sm v službi, ampak dons je tork, in ob torkih vse ponedeljkove štale, katastrofe, urgence in polomije nekako čudežno izginejo. Posledično telefon ne zvoni nonstop, v pisarni ni skos enga prometa, kar pomeni, da imam js mal miru. Zato je ponavad tork moj nabolj produktiven dan, ko v parih urah tišine spedenam marsikaj pa še mal več, in se loh prou kmal poberem dam. Tud dons je tak plan. Sam da še zapišem tale post.
Prouzaprou sm mislla zdele mal jamrat o pondelkih, ampak mislm, da smo vsled Facebooku že vsi poštekal, da so pondelki res bedni, tko da brezveze ta tema.
Tko da, pol sm se odločila, da bi pa mogoče mal Kmetijo pokomentirala, k se že lih vsi neki vanjo obregujejo in se v isti sapi delajo, da je ne gledajo. Js pa od časa do časa jo gledam. In to prou laično in ležerno in se pretvarjam, da nism komunikologinja, ker sicer bi mi prec popustil živci. Sm pa si ob Kmetiji zaželela eno zelo zdravo željo: Oh življenje, bodi mi no tako naklonjeno in mi na pot lepo prosim ne postavi kretena kot je Goran/Artur.

The air had the faint sweetish smell of old age.

Za vas ne vem, ampak js se večino časa počutm zelo živo. Prou tko - very much alive. Ampak se pa od časa do časa, tko na kšn bl temen dan, vseen vprašam, a je to to? A se je moj lajf že začel? Tko, zares? Mrbit se je, pa če se ni, kdaj se bo? Kaj se more zgodit, da se bo lajf začel? Al pa se je že začel, pa sm ta event mal falila? Ah, sevede se je začel, po moje že vsaj ene trikrat. Pa še ene parkrat se bo.
Ampak kdaj ženska zaživi? Ko diplomira? Ko spozna moža? Ko rodi otroke? Ko postane vdova?

Private lives of Pippa Lee je film, ki ne odgovarja na ta vprašanja, jih pa zastavlja. I like. A lot.

213.

Jst se bloganja mrbit sploh ne znam prou jit. Pa s tem ne mislm na pisanje, ker pr tem u bistvu ni pravil. Mislm bl na to, da sm pozabila na rojstne dneve mojga blogca, pa na vsa obletna števila postov. Na primer: pozabila petdesetega, stotega, dvestotega. Zdj sm pa že na dvestotrinajst, pa mi dons lih nč boljšga na misel ne pride - happy 213th post tooooooo meeeee! :)))

Lied vom Kindsein. Song of Childhood.

Lied vom Kindsein

Als das Kind Kind war,
ging es mit hängenden Armen,
wollte der Bach sei ein Fluß,
der Fluß sei ein Strom,
und diese Pfütze das Meer.

Als das Kind Kind war,
wußte es nicht, daß es Kind war,
alles war ihm beseelt,
und alle Seelen waren eins.

Als das Kind Kind war,
hatte es von nichts eine Meinung,
hatte keine Gewohnheit,
saß oft im Schneidersitz,
lief aus dem Stand,
hatte einen Wirbel im Haar
und machte kein Gesicht beim fotografieren.

Als das Kind Kind war,
war es die Zeit der folgenden Fragen:
Warum bin ich ich und warum nicht du?
Warum bin ich hier und warum nicht dort?
Wann begann die Zeit und wo endet der Raum?
Ist das Leben unter der Sonne nicht bloß ein Traum?
Ist was ich sehe und höre und rieche
nicht bloß der Schein einer Welt vor der Welt?
Gibt es tatsächlich das Böse und Leute,
die wirklich die Bösen sind?
Wie kann es sein, daß ich, der ich bin,
bevor ich wurde, nicht war,
und daß einmal ich, der ich bin,
nicht mehr der ich bin, sein werde?

Als das Kind Kind war,
würgte es am Spinat, an den Erbsen, am Milchreis,
und am gedünsteten Blumenkohl.
und ißt jetzt das alles und nicht nur zur Not.

Als das Kind Kind war,
erwachte es einmal in einem fremden Bett
und jetzt immer wieder,
erschienen ihm viele Menschen schön
und jetzt nur noch im Glücksfall,
stellte es sich klar ein Paradies vor
und kann es jetzt höchstens ahnen,
konnte es sich Nichts nicht denken
und schaudert heute davor.

Als das Kind Kind war,
spielte es mit Begeisterung
und jetzt, so ganz bei der Sache wie damals, nur noch,
wenn diese Sache seine Arbeit ist.

Als das Kind Kind war,
genügten ihm als Nahrung Apfel, Brot,
und so ist es immer noch.

Als das Kind Kind war,
fielen ihm die Beeren wie nur Beeren in die Hand
und jetzt immer noch,
machten ihm die frischen Walnüsse eine rauhe Zunge
und jetzt immer noch,
hatte es auf jedem Berg
die Sehnsucht nach dem immer höheren Berg,
und in jeden Stadt
die Sehnsucht nach der noch größeren Stadt,
und das ist immer noch so,
griff im Wipfel eines Baums nach dem Kirschen in einemHochgefühl
wie auch heute noch,
eine Scheu vor jedem Fremden
und hat sie immer noch,
wartete es auf den ersten Schnee,
und wartet so immer noch.

Als das Kind Kind war,
warf es einen Stock als Lanze gegen den Baum,
und sie zittert da heute noch.

Song of Childhood

When the child was a child
It walked with its arms swinging,
wanted the brook to be a river,
the river to be a torrent,
and this puddle to be the sea.

When the child was a child,
it didn’t know that it was a child,
everything was soulful,
and all souls were one.

When the child was a child,
it had no opinion about anything,
had no habits,
it often sat cross-legged,
took off running,
had a cowlick in its hair,
and made no faces when photographed.

When the child was a child,
It was the time for these questions:
Why am I me, and why not you?
Why am I here, and why not there?
When did time begin, and where does space end?
Is life under the sun not just a dream?
Is what I see and hear and smell
not just an illusion of a world before the world?
Given the facts of evil and people.
does evil really exist?
How can it be that I, who I am,
didn’t exist before I came to be,
and that, someday, I, who I am,
will no longer be who I am?

When the child was a child,
It choked on spinach, on peas, on rice pudding,
and on steamed cauliflower,
and eats all of those now, and not just because it has to.

When the child was a child,
it awoke once in a strange bed,
and now does so again and again.
Many people, then, seemed beautiful,
and now only a few do, by sheer luck.

It had visualized a clear image of Paradise,
and now can at most guess,
could not conceive of nothingness,
and shudders today at the thought.

When the child was a child,
It played with enthusiasm,
and, now, has just as much excitement as then,
but only when it concerns its work.

When the child was a child,
It was enough for it to eat an apple, … bread,
And so it is even now.

When the child was a child,
Berries filled its hand as only berries do,
and do even now,
Fresh walnuts made its tongue raw,
and do even now,
it had, on every mountaintop,
the longing for a higher mountain yet,
and in every city,
the longing for an even greater city,
and that is still so,
It reached for cherries in topmost branches of trees
with an elation it still has today,
has a shyness in front of strangers,
and has that even now.
It awaited the first snow,
And waits that way even now.

When the child was a child,
It threw a stick like a lance against a tree,
And it quivers there still today.

Oh, učeri sm bla po spodletelih bučah tolk slabe volje, da sm za pol ure obsedela pred TVjem prekljapljajoč kanale, gledajoč nič. Pol sm pa na enmu nemškemu kanalu naletela na neko film retrospektivo, prouzaprou zadnjih deset sekund, k je bil že fade out, ampak sm pa ujela še besede: Wie kann es sein, daß ich, der ich bin, bevor ich wurde, nicht war, und daß einmal ich, der ich bin, nicht mehr der ich bin, sein werde?

Takoj sm se spomnla, da vem iz kje to je. Seveda, Nebo nad Berlinom. Lepa pesem. Pesem Petra Handkeja. Lih tolk navdihujoča, da bom dons še bl tiste zanič buče napadla :)

Menage a huh?

Že večkrat sem ugotovila in tudi na lastni koži izkusila, da so moški moralni kazalci dvomljive kvalitete oziroma, da niso lih skalibrirani na pravi sever, če lahko tako rečem. Ampak moje današnje marnje ne letijo lih sam na moške.
Etična in moralna kvaliteta naših dejanj in legitimnost vsega, kar počnemo, nas definira. In tako sem spet naletela na nepredvideno mino razlaganja tega dejstva moškemu egu. Egu, ki ne more priznat moralne napake, morda celo niti ne dojet. Ampak vsak menda razume, da noben človk ni otok. Človk je družbeno bitje na miljon načinov. Torej, če si zrela persona in ti nekdo pove, da si naredu neki narobe, se valda mal zamislš. Se ne skriješ v objem svojga ibr zatečenga egota, predvsem se pa ne izgovarjaš, da si neki pač naredu, ker je glih dovoljeno oz. natančneje - ni prepovedano, niti ne sankcionirano. Kar se mene tiče, je to najbl bolan izgovor, ker kaže na totaln neobstoj občutka za moralo in etiko medčloveških odnosov. Dejanja vsazga posameznika so pogojena z eksistenco drugih. Kvaliteten človek stvari ne dela zato, ker jih lahko. Dela jih z namenom. Dobrim namenom. Okej, tut zajebe, sam se zravn proba kej naučit. Kdor pa vztrajno glavo v pesek tišči, se ne bo pa nč nauču, ampak bo še naprej po svetu hodu s kompasom, k mu bo narobe kazu.
Večina od nas nismo lih morilci, oboroženi tatovi in gang bangerji. Ns ne označujejo kot mal sfaljene osebke dejanja, za katera se faše zapor. Nas označujejo mjhne vsakdanje odločitve, za ktere mislimo, da jih noben ne porajta. No, pa jih.
But hey, nobody's perfect. And pretending to be perfect? Well, it never works.