Huh...

Sm že mal pomirjena.

Gospa profesor je rekla, da razpoka ni nč toooolk groznga, da se da kr precej u izi popravit in tut za precej mal dnarja. Da ga bo jutr kr ona h 'serviserju' nesla. Skala s srca odvaljena.

In potem mi je (da ne bova časa stran metale) na uri dala za igrat svoj čelo. Kakšn luksuz! Res fuuuuul dobr inštrument. In lep.
<- Iz ptičjega javorja. Čist neki posebnga. Sm ful uživala. In kar je še bolš, 'serviserju' bo rekla, nej mi še kobilco mal pobrus, da bojo strune mal nižje (zdj so fuuul nad ubiralko in morm fuuul prtiskat) in bo bolj tko naštiman, kot je njen. Juhu! Pa najbrž bo že nasledn tedn fertik. Super!

I'm freaking out!

Dons zjutri sm vzela v roke moj preljubi čelo in kaj zagledam?

Razpoko! Oh my god! WTF?!
Včeri je blo še vse uredu, dons pa katastrofa.

Zdele takoj letim h gospe profesor, da mi pove kaj zdj.
Groza!

Revenge is a dish best served cold.

Zadnje čase mam tolk opravt z otročarijami, da brezveze. Ampak res takimi otročarijami, da jih z lupo pr belem dnevu iščeš. Najhujš od vsega je pa to, da se ne morm ne ukvarjat z njimi. Prouzaprou sm prisiljena ukvarjat se, ker se tičejo direkt mene in so obenem tako zlobne, podle in ob enem brezvezne, da jih tut pod razno ne bom požrla.
Zato jezna.
Ampak za vsazga palca rase. Če bo treba jo bom tut sama vzgojila.

Od tod današnji naslov. Ha.

Bike me.

Najbl zajeban je pa to, če ma človk tolk za počet, da se nima cajta za pol urce usest pa pomislt, kaj bi na blog zapisou.

Tko so zgledal moji dnevi od četrtka dalje. Skos neki. Četrtkovo dopoldne delala, potem hitro hitro na čelo, potem ne vem kva že, zvečer v Cvetličarno na Tide. V petek me je Serđo na Šumberku skor ugonobu, pol me je popoldne še mati vlekla v BTC, kjer sva obedve skor crknle. V soboto najprej delat, pol na family lunch (k je trajal 4ure!!), pol mjčkn frej, pol drug konc familije pride na večerjo. Pol njim spizdit in gas v Lublano bolano, kjer sm čvekala do enih zjutri. V nedeljo sm pa clo mal afne guncala :)
Včeri me je Serđo spet skor ugonobu na Šumberku in mi še navrgel, da pa ne bi blo slabo če bi se ob torkih, četrtkih, sobotah in nedeljah (torej dnevih, ko ne crkujem na Šumberku) kšno urco s kolesom okol vozila. Ker zdj, k sm že tolk napredvala ni več dost trikrat na teden po 2 ure po klancih skakat, ampak je treba tut vmes s polnimi pljuči zadihat in srce mal pognat. Right.
Sj to bi blo vse uredu, če bi bil men kolo kul. Ampak men je kolo res bedn in z njim sm prou smotana in skor da ne tut mal nevarna. Predvsem seb. Predvsem ga pa nimam (oziroma mam enga sto let starga, mjhnga, zabasanga nekje v fotrovi ropotarnici-ta me ne mika preveč, hehe). Tko da morm zdj najprej eno kripo za male pare nek najdt in se spet navadt vozt. Krasno.

Pa djmo, let's look on the bright side - sej kolo ma tut svoje pluse, ane. Je okolju prijazen :)

"Kr Bomba mi rec."

Dons dopoldne sm po enem mescu spet stala za pultom našega kulturnega doma in sprejemala garderobo mejhnih frocev, ki so prišli na matinejo, predstavo Martin Krpan.

Drugo rundo sm šla tut js gledat, ker se je prej slišala iz dvorane precej kul muska.
No, zdj pa rewind v leto 1997, ko je bil hit leta Outsider. Men je bil ta film zakon. Še bl mi je bil kul ene pol leta nazaj, ko so ga po dolgem času spet predvajal na Slo1. Pogruntala sm, da znam pol dialogov na pamet in sm se ful zabavala. Pa punk muska, pa oldskul pankiči and what not.
Sead (Davor Janjić), Metka (Nina Ivanič) in Kadunc - aka 'Bomba' (Uroš Potočnik). Bomba je bil sploh najbl kul od vseh.
In dons je Uroš Potočnik v predstavi igral Martina Krpana :))

Js ne vem, a se sam men tolk hecn zdi, ampak pol predstave me je zabavalo zgolj dejstvo, da isti tip k je 10 let nazaj igral Bombo zdj igra Martina Krpana, hehe. Sj je bil dobr pa vse, ampak come on! Bomba, noooooo! Vsakmu vsake tolk časa mal na otročje potegne. Js sm pa prva v vrsti očitno :)

Cool(er).

No, včerajšnja jeza se je že razkadila. Vse se da, če se le pogovoriš. Torej, bit samo prjatu je možno. Kolk sm hitr hotla puško v koruzo vršt, jao. Brezveze. No, spet je vse uredu.

Moving to another subject.
Jeff Dunham je zakon. Prou ne morm se ga naveličat.

Peanut je pa itak zakon: tole spodaj je part one ( drugi del, tretji del)

Joyful angriness?!

The joyful part:
O, what a wonderful evening it was!
Po pol leta - happy ending. Al pa bolš rečen - happy beginning. Prijateljica spet nazaj v mojmu lajfu. Res vesela.

The angry part:
Mogla bi se odvadt pisat v afektu, ampak klinc gleda avtocenzuro.
Ne morm verjet, da so desci dejansko sposobni bit taki imbecili. Da so njihovi moralni kazalci dvomljive kvalitete, mi je že dolg jasn. Ampak, da so pa taki neskončni egotripa potrebni otročaji, si pa res nism mislla. In zdj mi je jasn, zakva velja da je prijateljstvo med moškim in žensko nemogoče. Vse kaže na to, da si enostavno ne morjo predstavlat, da se jim kdo lahko upre.
Očitno je edina mentalna funkcija, ki jim na polno deluje, domišljija.

Vdiiiiiiiiih, iiizdiiiiiiih, štej do deset kinda' moment.