The mistletoe isn't the only thing that's going to get hammered...

Najprej naj vam položim na srce, da nikoli, pod nobenim pogojem, ne poskušajte delati izmer štirih etaž in štirih medetaž kleti surove stavbe konec decembra, ker vam grozi resna podhladitev, ne glede na to, da ste oblekli žabe, dolge gate, žametne hlače, tri puloverje, pelc montl in obuli troje čevlje. Povsem lahko se vam zgodi, da v četrti kleti tudi utonete, sploh če lije, tko kot je danes. Skratka, ne priporočam ;)

Mjčkn naporen teden je bil tole, pa kaj bi to, od zdj naprej gre sam še na boljš, kanede. Oča so mi prijazno namenili škatlo Valdobbiadene penine, ki je tok 'tru' in tok ultimativno najboljša penina ever, da se ji sme rečt kr šampanjc. Planiram, da mu bom, ko ne bo gledal, odnesla še eno :)) Prke večeru pičim domov na dobrot polno božično večerjo. Smrekca narjena. Potička pečena.

Zatorej dragi bralci, želim vam lep božični večer, lepo in radi se imejte.
Zdj grem pa prevert, če je tistle šampanjček še zmer top shit.

Petek se naleze pondelka, če je bil ta trinajsti.

O sebi rada mislim, da sem precej koordiniran človek. To mislim zato, ker zelo redko padem. Na Šumberku sem padla samo dvakrat, kadar grem drsat ne padem sploh, v vseh v zimskem času prehojenih svetovnih prestolnicah nisem padla sploh. Okej, un  incident s spotikanjem same vase in nevidno žico zanemarimo, ker se poleg teh dveh spektakularnih padcev spomnim samo še dveh. Enga izpred minimum desetih let, ko sem se med familjarnim jadralskim dopustom v marini na Silbi spotaknila ob premikajočo se (!) privezno vrv, in enga najbrž iz zime istega leta, ko sem na ledu pri bloku padla tko, kot bi bla v risanki. Sj vemo - najprej te fajn v luft odbije, da potem lahko bl ornk dol  butneš. Od tega mam še vedno brazgotini na levem prstancu.
Uglavnem, dons mi je po dolgem času spet uspel spektakularno usekat direkt 'u ribo'. Kje, rajš sploh ne povem. Vse kar bom dodala temu je to, da majo domžalski komunalci presneto srečo, da se nisem ubila ali si česa zlomila, in da je moja preljuba, veliko dolarjev vredna jakna/bunda ostala nepoškodovana. Ker sicer bi znorela. No, srečo mam tut js, ane.

In k smo že lih pr ribah, sm čist hepi, da je konc big brotherja. Ampak zdj se sprašujem kaj jim na popteveju ni jasn: a mislijo, da če majo 15. obletnico televizije, da mormo mi pol vsaj 15 let stare, vsaj 15-krat že predvajane filme gledat? Ja sej vem, se da ful uporabnejših stvari s cajtom počet, kot pa tv bult, ampak en večer, k mi nikamor ni treba jit, mi pa sede lepo čičat na kavču, pržgat tv in ne gledat minimum 15 let starga filma, ja? Epic fail, ane.
Nism šla na Bajago. Šmrc :(
In  fuuuuul bi šla gledat košarko.

Martina pride jutr!

Man is free at the moment he wishes to be. - Voltaire

"Da," sliši bojevnik nekoga reči, "vse moram razumeti, preden se odločim. Hočem biti svoboden, da lahko spremenim mnenje."
Bojevnik z nezaupanjem glada na ta stavek. Tudi sam je lahko svoboden, vendar ga to ne ovira, da ne bi sprejel kompromisa, četudi mu ni povsem jasno, zakaj je to storil.
Bojevnik luči sprejema odločitve. Njegova duša je svobodna kot oblaki na nebu, vendar je zavezan svojim sanjam. Na svoji svobodno izbrani poti se mora zbujati ob uri, ki mu nikakor ne prija, govoriti z ljudmi, ki mu ne dajejo ničesar, se žrtvovati.
Prijatelji govorijo: "Nisi svoboden."
Bojevnik je svoboden. Vendar ve, da se brez muje še čevelj ne obuje.

Paulo Coelho, Priročnik bojevnika luči, str. 71

Mraz,

kot v hrtovi nosnici.
Spet.
Ni mi všeč.

Time passed again. I don't know how long. I had no watch. They don't make that kind of time in watches anyway.

Prebrala sem vso zalogo Chandlerja. Zdj preizkušam Melvina Burgessa, katerga knjigo sem si sposodila zgolj zarad naslova - Bloodtide. Heh, kako plitko, sej vem :)
Spotoma prebiram mal Lorco in zraven slišim španske kitare.
Zarad njih sem si pogledala poslušala Little ashes. Hočem ta soundtrack.


Little Ashes Sountrack Preview

Your gene pool could use a little chlorine.

Dva dogodka sta se prou zanimiv pokrila ta teden.
1. Zanč sm šla v trgovino ravno v času, ko ima tudi bližnja srednja šola čas za malco. Itak je bla trgovina polna mulcev, starih po moje okol 17 let. Glasni so bli tok, k da bi jih blo 100, obnašal so se pa tko bedno, da nism mogla verjet. Od tikanja prodajalke pri kruhu, ki je starejša od njihovih mam najbrž, do obmetavanja blagajničarke z bednimi forami, do pritoževanja čez vse, uglavnem obup.
2. Kot ponavadi sem šla tud to 'sezono' prsluhnt devetletni sestrci, kaj se je naučila v glasbeni šoli. V tretjem razredu klavirja je in zna kr marsikej zašpilat. No, na tem nastopu je nastopal 40 frockov od prvega do četrtega razreda klavirja, flavte in prečne flavte. Če jih je blo od tega 10 poslušljivih, jih je blo velik. Dvorana seveda prepolna ponosnih staršev, dedkov in babic. Celo taka gužva je bla, da sem mogla sama sedet in se zato tut sama smejat. Pa ful ni tok zabavn. Ker ponavad se s fotrom skupi smejiva. Ker sva oba mal muskonterja, poznava vse komade, k se itak skos isti špilajo že naprej, nazaj, levo in desno. No, pojnt je, da je zraven mene, pa tut pred mano in za mano, pravzaprav vse okol mene so sedele prenavdušene mame. Kaj to pomen? Taka mama ti spusti pššššššššt!!, ko se ne morš zadržat in se mal nasmehneš, okej, čist potiho nasmeješ otroku, katermu se vid, da ni nč vadil in se med eno 20 taktov dolgo pesmico petkrat zmoti. Ker se potem seveda naprej nasmihaš vsem ostalim tridesetim, ki se tudi motjo kot za stavo (vsaj en med njimi je seveda njen), te taka mama z nataknjenim glasom vpraša, kaj je tok smešn. Pa lepo poveš, da to, da se tolk motjo. Potem te zabodeno pogleda. Sori, ampak priznejmo, to je smešn. Smešn na način, kot na primer ko vidiš nekoga k ful pade. Sej je bed, sam je tut fuuul smešn.  Come on! sej so otroc. Nastop bi mogu bit zabavn. Če je pa že tok kao resno, nej se pa naučijo pa špilajo tko k se zagre, pa se ne bom nč smejala, ampak bom vsem ploskala, tko kot sem tistim, ki so bli dobri. Ker bodmo iskreni, mal je safr eno uro pa pol poslušar fušanje, ane.
Kaj sm hotla povedat? Ko sm gledala tiste mulce v štacuni, sm si mislla, boge revce njihove mame. Ampak grem stavt, da so na vsaj en način tko nekritično ploskale svojim frocom, k niso mel pojma in se niso v glasbeni šoli čist nč potrudil, kot tele prenavdušene nekritične mame, k so me pšššššššt-ale. Ja, sej nč ne rečem, otroke je treba spodbujat, ampak jim je nujno treba pokazat, če nekaj pač ni dovolj dobro.

I lit my pipe again. It makes you look thoughtful when you are not thinking.

Vse poti na svetu vodijo v bojevnikovo srce: brez oklevanja se potopi v reko strasti, ki venomer teče skozi njegovo življenje. Bojevnik ve, da svobodno izbira tisto, kar si zaželi: odločitve sprejema pogumno, nesebično in včasih z določeno mero norosti. Svoje strasti sprejema in jih polno uživa. Ve, da se ni treba odpovedati navdušenju nad osvajanji; ta so del življenja in razveseljujejo vse, ki pri njih sodelujejo. Vendar pa nikoli ne izgubi spred oči trajnih stvari in trdnih vezi, ki jih je stkal skozi čas.
Bojevnik zna razlikovati minljivo od dokončnega.

Paulo Coelho: Priročnik bojevnika luči, str 26

What are you doing tonight? And don't tell me you're going out with four sailors again.

But I just might be.

Po včerajšnjem razpizditisu, a današnjem zelo uspešnem dnevu, je yours truly precej boljše volje. Sicer 'victory drinking' ni lih v moji navadi, kot tudi 'drinking kar tako' kljub sicer pogostemu ponočevanju ne, ampak dons mam pa občutek, da bom v party moodu.  Še dobr, da je petek.

In - WTF?! - kr december je že.

I don't suffer fools gladly... but I do gladly make fools suffer.

Že ene pet minut študiram, kako nej to diarejo, ki bo sledila, povem na čimbl kulturen način, ampak jebat ga, ne gre. Za mano je eden bolj kurčevih tednov do zdj. Za to so krivi trije nesposobni, neumni in nesramni kurci kreteni, ki so mi cel teden grenili življenje, ker se bedaki očitno ne zavedajo, da majo kej pametnejšga za delat, kot pa zajebavat ljudi. Z idioti se je pač nesmiselno prekarjat, ker te zvlečejo na svoj nivo, potem pa te premagajo z izkušnjami, al kako že gre tisti izrek.
Ampak a ni najbl bedn pri tem to, da me sploh tok vržejo iz tira? Js mislm, da ja. Ker redko komu to sploh rata. Ampak očitno majo neumni ljudje poseben dar za to. Ker enostavno mi ne gre u glavo, kako si res lahko tako zabit, da ne vidiš, kaj je pomembno, kaj je pa totalna potrata časa in energije. In kermu idiotu se da lastno energijo porabljat na brezveznostih in trivialnostih, medtem ko ima tristokrat pomembnejše naloge, od katerih je odvisna uspešnost marsikatere zelo pomembne stvari?! Neodgovornost take sorte mi je  popolnoma nerazumljiva. Ker kakšen bedak morš bit, da ne vidiš resnosti situacije in se veselo zajebavaš naprej?! In kok še bl debilno je, da je sistem tak, da takim kretenom ne morš obrnt hrbta, ampak se morš ukvarjat z njimi, ker ti sicer preti totalna štala. Ker ljudi je treba jebat. Sori, ampak ob takih kretenih se mi obrača želodec.