Thank god it's friday.

In da grem jutr spet na lepš. Se grem sankat :). Za en teden :)). V Elmau.

Sicer pa je biu dons en takooooo bizi dan, da brezveze. Ceu dan okol. To mi, morm priznat, ne paše preveč.

Med množico opravkov sm bla tut na eni dobri urci čela, kjer smo nas tri preigravale Apocalyptico. No, dva komada. Bittersweet in večno klasiko Nothing else matters. Sva ble s kolegico tolk navdušene, da naju je profesorica kr mal čudn gledala :). Če je pa tooooolk kul. Končn znam tolk igrat, da ne vlečem sam praznih strun, da se dejansko kej sliš, da ne gre fouš in da dejansko neki prispevam splošni zvočni podobi. JUHU :))
'Javnosti' bomo na ogled predvidoma 7. februarja :)
Spet me je močno zamiku karbonski čelo, ker v tej 'neizprosni' zimi se les tolk spreminja, da mi je moj bogi čelo v enem tednu trikrat čist spustu in se razglasil do nerazpoznavnosti. Začuda mi ga je uspel relativno uglasit, sm pa pol dons v šoli ugotovila, da dva tona prenizko :). Po intenzivnem ukvarjanju profesorice je zdj tak kokr mora bit, ampak ko ga bom čez 7 dni ponovno vzela v roke, bo bohvekakogroznorazglašenspet.

Grem zdj spat, ker jutr štart spet ob bolani uri - 6. a.m. WTF?!
Držte pesti, da si kej ne zlomim :)

Aja, fotoaparat mam že spakiran, hehe.