Z debelim flomastrom je ful zajeban pisat, Vol.19

Practice resurrection.

Go with your love to the fields.
Lie down in the shade. Rest your head
in her lap. Swear allegiance
to what is nighest your thoughts.
As soon as the generals and the politicos
can predict the motions of your mind,
lose it. Leave it as a sign
to mark the false trail, the way
you didn’t go. Be like the fox
who makes more tracks than necessary,
some in the wrong direction.
Practice resurrection.

~ Wendell Berry

Pondelk pa to.

Js ne vem, a se men mal kisa, ker sem o tem jamrala že pol leta nazaj, ampak folk k stoji (brez vozička) na tekočih trakovih u trgovinah, me zmer bl živcira. In pol stojijo clo tko, da se z obema rokama držijo za ograjo, da ja ne moreš mimo.  Mislm, a ni osnovn bonton, da na tekočih stopnicah stojiš lepo ob desnem robu, zato da te loh kdo prehiti? Ne vem zakaj bi blo na tekočem traku kej drugač.
Očitno je, da je folk pač komot in se ne meni za okolico.

To je boleče jasno tut, kadar si v avtu. Naprimer, ko tisti pred tabo na semaforju ne bo zapeljal 2m bolj naprej in tebi omogočil zaviti desno na odcepu pred semaforjem. Ne bo, ker ni niti opazil, da je kdo za njim. S prižganim desnim žmigovcem. Sitno do konca.

Al pa u knjižnici. Rezerviraš knjigo, jo čakaš in čakaš in čakaš in jo kar ni pa ni, ker je nekdo drug tolk zanikrn, da knjige ne vrne. Ne glede na to, da je ni mogel podaljšat, ker je rezervirana in je torej jasno, da jo nekdo drug nestrpno pričakuje. Popolnoma do okolice nepozorno ravnanje.

Al pa razprodaje. Tistih parkrat, ko internet šoping obesim na klin in grem dejansko v trgovino, se zlo hitr spomnem, zakaj to tko redko počnem. Ker me čakanje pred garderobami blazno nervira. Js res še zmer ne zastopm, zakaj je treba tolk komplicirat pa filozofirat. Oblečeš, se pogledaš v ogledalo, če zgleda okej, kupiš.Če je sam na približno okej, al pa sploh ni okej, potem ne kupiš. Ne vem, zakaj je treba pol ure debatirat sam s sabo. Ker v tiste pol ure v garderobi ti hlače ne bojo kar naenkrat čarobno ravno prav, rit ne bo skp skočila in joške ne bojo za eno košarco večje. Ampak sej je vseen, ena ma cajt, pa bo tedensko kvoto razmišljanja izpolnila kar v garderobi. Ti pa loh v vrsti korenine poženeš. Matr.

No, se pa občasno zgodi, da ti kdo polepša dan. Sm šla zadnjič ravno mimo Transporta v BTCju, pa ker prodajajo vse sorte čevlje sem šla vprašat, če imajo slučajno ekstremno dolge vezalke, ker bi grozn rada moje ta visoke martenske mal špecijalno zavezala. Sevede jih nimajo, ker 3m dolgih vezalk res noben ne rab, ampak so pa izkazali veliko dobre volje in mi jih čist izredno zrihtal. Top. (So ble pa še vedno preklratke za moje ambiciozne zavezovalne plane. Humpf.)
Al pa, ko sem 14 dni nazaj bla super štorasta in sem dobesedno razsula moj cenjeni kindle fire. Vsa nesrečna sem na amazon vprašala kaj mi je sedaj storiti, ko je zaslon na pol bel in v globini razpokan, pa so mi rekli, da je še v garanciji in da mi bojo poslali novega. Za popolnoma nič denarja, še poštnino oni častijo. Da pa naj starga pošljem nazaj k njim, pa da se mi opravičujejo, ker te poštnine mi pa ne morejo povrnit. Ja nč hudga, you super nice people, you.

Tkole, vesolje kar izravnava zadeve, no.

Z debelim flomastrom je ful zajeban pisat, Vol.18.

Dream bigger in 2014.

Letos mi je vesolje poslalo tko dobro željo, da vam jo kar forwardiram:

(namest Neže po možnosti vstavi svoje ime ;)

Bend.

via: Tyler Knott Gregson.

I sat there for a while taking life seriously. Ali - kako sem frderbala srno.

Se zgodi, da neprostovoljno postaneš morilec.

Prišlo je namreč do bližnjega srečanja mojega avta in srne. Srna je, jasno, potegnila krajši konec in po trku poginila bolj ali manj takoj. Glede na to, da je v nasprotni smeri potekal promet, mislim, da sem reagirala zgledno mirno, brez kakšnih štal za ostale udeležence v prometu.

Kakorkoli, avto je utrpel lepo število posledic, ampak blo je vse okej. Razen očitne spremembe stanja srne, seveda. Od žive do nežive. Hm. Človeka skor prime, da bi en indijanski ples odplesal al pa kej, da bi povrnil ravnovesje naravi in konc koncev tut svojemu duhu. Pa sploh nisem vegetarijanka.

Which got me thinking... Ful mi je blo žal tiste srne. Ful.
In zdel se mi je škoda, da te srne po trku ne moreš naložit in peljat k mesarju, ki bi iz nje naredil dobre stvari, ampak jo morš pustit tam, da jo odstranijo higieniki. Ne samo, da je srna zdj mrtva, ampak tudi ne more služiti 'drugemu cilju', na primer postat hrana.

Dejstvo je, da živali ne samo jem, ampak tudi 'uporabljam' tako rekoč vsak dan. Nosim usnjene čevlje, usnjene superge, pa usnjene jakne in pasove ter skuham kremo iz svinjskega loja. Pa se ne čutim nič 'karmično obremenjena' s tem. Men se ne zdi, da živali pač obstajajo in se razmnožujejo in nadaljujejo vrsto in pač... obstajajo in naj jih zato ne jemo. Ne morem popolnoma razumet tistih, ki so vegetarjanci iz principa. Okej, štekam princip proti mučenju živali, ampak zato greš loh po piščanca pa po teleta h kmetu, kjer veš, da se je teliček fajn mel, pa da je piščanc tekal po travniku, pa da so ga relativno brez stresa ubil. Pa ne kupiš si ravno pelc montla iz malih tjulnjev, ane. Principa proti ubijanju živali pa ne razumem, ker če mene kdo vpraša, po vseh živih bitjih kroži iste sorte življenjska energija, pa naj se ta bitja zavedajo samih sebe ali pa ne. In grem stavt, da tut principielni vegetarjanc al pa vegan prou z največjim veseljem ob štirih zjutri žvajzne unga komarja, ki ga je celo noč žrl.
V čem je razlika med komarjem pa teletom? Oba ubiješ za servis sebi, sam da je komar pač mrtev, teleta si pa še pojedel pa obul pa oblekel.
Hmmm, bo treba tole še malo razmislit, ane?

Uglavnem, ta potrata srne me je potrla. Ta potrata srne me utegne 'karmično obremeniti'. Ker če sem jo že frderbala, bi blo fajn, da je nisem čist brezveze. Ampak sem jo.
Ni mi všeč.