Tyler.

Včasih, ko se rahlo depresiven paseš po pinterestu, najdeš kaj zanimivega. Moje zanimivo odkritje je Tyler Knott Gregson, ki se opiše takole:
I'm Tyler Knott Gregson.
I am a Photographer.
Poet.
Artist.
Exploitable Genius.
Word Alchemist.
Thought Translator.
Boy With Faraway Eyes.
Buddhist.

Tole je njegova stran - kljik.

Tole pa njegova poezija. Se lahko kar malo izgubiš. Se mi pa zdi grozn fino, da obstajajo ljudje, ki se znajo izražat na tolk načinov. In to dejansko počnejo. Na netu.

She looked playful and eager, but not quite sure of herself, like a new kitten in a house where they don't care much about kittens.

Nori dnevi.

Taki dnevi, ko narediš tako množico stvari, da kakšno med njimi kar pozabiš in potem naslednji dan navdušeno ugotoviš, da je že narejena. Pa taki dnevi, ko ti telefon zvoni nonstop in si fouš gospe materi, ker ji je njen crknil. Pa taki dnevi (in to tako dolgo) da pozabiš, da Silence v Cankarjevem domu nastopajo s simfoničnim orkestrom in zato fališ še eno glasbeno poslastico. Pa taki dnevi, ko imaš že čisto dovolj martensk in čelade in zanalašč nase navlečeš kiklo in najbolj falene žabe zraven. Pa nakonc prou funky zgledaš.
Med takimi dnevi se mi tut rata odpeljat s petrola, ne da bi plačala poln tank bencina. In to ugotovit po približno dvajsetih minutah in kar nekaj kilometrih. Sem se globoko zaprepadena sama nad sabo ampak obenem z samoironičnim nasmehom do ušes vrnila na kraj zločina in se posipala s pepelom, pa so me gospa šef pomirili naj se ne sekiram, da se to kar pogosto dogaja.
No, so pa tut taki dnevi, ki pričakujejo dejansko delovanje in ustvarjanje in ponujajo nove izzive. In ni ga lepšga od pogleda na čudovit končni izdelek, ki je v celoti sad dela dveh parov ženskih rok, ki je lep in moderen, ki je ful v veselje ful pomembnemu človeku. In to so pol dobri nori dnevi, na koncu katerih si prav zadovoljno zmatran. In zadovoljen.
In so dnevi, ki se začnejo prezgodaj, ker te zbudi vibro telefona, ampak se sms začne z 'good morning sweety' pa je tut to kr uredu. In potem sem eno uro pa pol prej v službi in  lahko ob pol enih že kvasim neumnosti po blogu in študiram kam bi šla na kavo. Ker glih sonce svet. Pa v kikli sem.

Tease me...

V pondelk sm mal špricala službo in šla na Dunaj. Na koncert. MUSE. Njihov koncert je zmer špica in tko je blo tudi tokrat. Glasbena poslastica kot se spodob. Energije tok, da kar poka. Tokrat še bolj, saj je zadnji album 2nd Law mal na novo pobarvan še z drum'n'bass-om (okej, zdj je d'n'b res že skor povsod, ampak tle je vsaj res dober), tako da je celo doživetje še bolj intenzivno in skor ne morš verjet, da se v živo da tko nastopat.
Enivejs, komad spodaj je pa star že par let in eden meni najljubših, ampak je v živo bolj redko izvajan. Tokrat so ga fantje uvrstil na playlisto in js sm bla tist moment en zlo happy camper.



Kako sem prežvela včerajšnji dan, rajš ne bi govorila, naj samo povem, da več kot očitno nisem več stara 18 let. 3 ure spanca na busu pa 3 v postelji niso več dovolj niti za minimalno opravilno sposobnost. Sm namreč cel dan mislila, da bom konc vzela in sem komi dočakala večer, da sem šla loh spat. Ob pol devetih :) Čist mehkužno :D

Tole je bil en fantastičen pondelk, popolnoma vreden torkove delne invalidnosti.

I sat there for a while taking life seriously.

Štiri leta nazaj, skor do dneva natančno, sem v enem postu, kjer sem v meni značilnem stilu bentila čez desce, napisala sledeče: "No, js bi bla z lahkoto nekvazi junak, ampak nočm revce. Hočm nekvazi junaka, ampak ne tazga, k hoče revco. Zajeban, a ni?"

JE.

"Zakaj?" vprašaš?

Ker:

1. Najprej rabš kr neki časa, da se znebiš revce, ki vztrajno ostaja v tebi. Mogoče se je celo nikol čist ne losaš, ker bit popolnoma nerevca je scary shit. Morda tudi ne najbolj uporabno, ker še takmu tapravmu junaku včasih zapaše mal revce, ane. It is the way of the world afterall, kot smo že ugotovili.

2. Srečaš ene par potencialnih junakov in spotoma pogruntaš, da se desci lahko zelo učinkovito izdajajo za nekvazi junake, čeprav to niti približno niso.
V štirih letih sem tako (ponovno) ugotovila, da je pravih junakov (sj vemo, unih k nočjo revc) groooozn mal, vmes se je celo že pojavil sum, da jih mogoče skor sploh ni. Sem pa tut študirala o tem, a sploh res hočem ta pravga junaka al kvajzdj, ker šit, namreč če ja, pol se mi slabo piše.

3. Ti lajf prijazno na pot postavi junaka kot se zagre. Takoj veš, da je taprav, ampak se kr mal upiraš tej misli, ker si konc koncev vseen mal revce, pa ti je kr mal znanstvena fantastika, da bi bla tut ti takmu junaku zanimiva, ampak potem to klinčevo revco poteptaš do konca, ker come on! tko dobrih bab, kot smo me, res ne delajo več. In tko potem počas spoznavaš tega junaka in ugotavljaš, da dejansko ta vrsta še ni izumrla in si hepi, ker končno en dec, ki nekak šteka tvoj pogled na svet in vse v njem in ga ta spoznanja veselijo, ne pa ogrožajo. Eureka, aleluja pa vse te stvari. Kje je jeba? 600km stran. There you go.

In tko, predpostavimo, da sem zdj 4 leta pametnejša. A je kj čudnga, če po tolikih čereh in nevihtah in razburkanem morju mal dvomim, da mi je lajf tok naklonjen, da mi bo pa tole pa le ratal? Js mislm, da ni nč čudnga to. Kljub temu bom pa revci dokončno odrezala glavo, ji odcedila kri in jo zažgala, tko da smotka ne bo nkol več ožvela.
Lajf brez nje je namreč neskončno boljši. Ker sej vemo tisto: če stvari skos počneš na isti način, ne morš pričakvat drugačnih rezultatov. Še dobr, da ljudje nismo obsojeni na stagnacijo, ampak se lahko razvijamo dokler hočmo.
Juhej!