The streets were dark with something more than night.

En dober teden. Štiri prebrane knjige. Ouujes. Uživala sto na uro.

Prežvečla Game of Thrones pt.1, se fino pozabavala ob trilerju z Jackom Reacherjem in predvsem ob Fifty Shades of Grey ter Fifty Shades Darker. Ostaja mi še zadnji del trilogije in zdj vem, zakaj so ameriške zdolgočasene gospodinje čist dol padle ob teh knjigah. Ker so porno. No, erotika. Mal BSDMja, ampak večinoma vanilla. Prepleteno z razvijajočo se ljubezensko zgodbo med dvema nemogoče različnima osebama. Ona je lihkar diplomirala (khm, khm), on je mlad poslovni 'over-achiever', ki v zasebnosti svojega doma prakticira marsikaj in je, citiram "fifty shades of fucked-up". Če bi bil tole film, bi ga mogu obvezno igrat Alexander Skarsgaard.
Seveda so zdej logične tut mešane kritike. Konzerve so takoj spljuvale jezik in zanič pisanje (ki sicer res ni nevemkaj, ampak dovolj okej), da sadizma in prevlade sploh ne omenjamo. Obične mame pa knjige hvaljo na vsa usta. In to je to. Luštna fantazija za tiste, ki si ne upajo, pa za tiste, ki ne znajo, pa za tiste, ki nimajo s kom. Vse lepo zapakirano v knjigo. Kva češ boljšga? Men se ne zdi nč tok pretirano šokantno, po moje bi mogu vsak zdrav, dozorel človk tole prebrat povsem brez problemov. Mogoče tut koristno za podtaknt descom, ki so že mal zgubil navdih. Heheh.
Jah, nek literarni vrhunec res ni, je pa v bistvu perfektno dopustniško branje, še posebej če take 'literature' nisi navajen in si sproščen sam s sabo. Mogoče še najbl super, če si na dopustu s partnerjem. 'Cause it will get you hot and bothered. Ne priporočam pa za osamljene večere.
No, ali pač ;)

Ko preberem še tretjo pa se mogoče pojavi material tut za kakšno teorijo.

Some words are just magic.

Še zmer prav na počas berem Game of Thrones in zna se zgodit, da jo bom opustila. Mislim, da se mi je prvič zgodilo, da mi je nadaljevanka bolj všeč kot knjiga. Tko počasno se mi zdi napisana, pa tudi jezik ne ponuja toliko užitka, kot sem ga pričakovala. No, je pa možno tudi, da sem samo lena. Take sorte domišljijsko fantastične zgodbe težko berem. Najbrž zato tudi nikoli nisem prebrala Harryja Potterja. Ampak po drugi strani sem pa 'pojedla'  vse knjige iz Discworld serije Terryja Pratchetta, kar se jih je dalo dobit. Kdo bi vedel. Mogoče je on lih prou utrgan :)
Kljub temu bom Game of Thrones vzela na dopust, mogoče bom v obilici časa za branje malo bolj 'padla vanjo'. Če se to ne zgodi, bom mela s sabo plan b - Fifty shades of Grey, okoli katere je cel halo, pa me že res firbec matra v čem je fora. Kritike so precej mešane, eni pljuvajo, drugi hvalijo, tko da najboljš da sama preverim. Najbrž bo dovolj časa za obe. Jupi!

Je kdo že opazil čarobno besedo? Dopust! Jutri! O. Moj. Bog.

When in doubt have a man come through the door with a gun in his hand.

Oda življenju.
Počasi umira, kdor postane suženj navad,
ki si vsak dan postavlja iste omejitve,
kdor ne zamenja rutine,
kdor si ne upa zamenjati barv,
kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna …

Počasi umira, kdor beži pred strastmi
in njihovimi močnimi emocijami,
zaradi katerih se zasvetijo oči
in znova oživijo osamljena srca …

Počasi umira, kdor ne zamenja življenja,
ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo,
kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči,
kdor ne sledi svojim sanjam,
kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju
ubežati pametnim nasvetom …

Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere,
kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi;

Počasi umira, kdor uničuje lastno ljubezen,
kdor ne dovoli, da bi mu pomagali,
kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo
ali nad neprestanim dežjem …

Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti,
kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve,
kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve …

Pablo Neruda

Tole pesmico sem dve leti nazaj že gostila na blogu, ampak pametnih besed ni nikol preveč. Pa še tak dober opomin je, ko ti nč ni jasn in začenjaš zvenet kot pokvarjena plošča :)

‘Please don't get up,’ she said in a voice like the stuff they use to line summer clouds with.

Dnevi od četrtka dalje so se tako misteriozno zapletli, kot se znajo samo takrat, ko je tega res najmanj treba. So šli po zlu vsi moji plani za frej vikend in to tko hitro, da skoraj nisem opazila. Ker sem se šele v petek zvečer, ko sem se usedla na teraso in ugledala perfektno zmanikirane nohte čist zares spet spomnila, da je bil plan čist drugačen. Morala bi sedet na eni čist drugi terasi. Bit v čist drugi družbi. Pit frizzante al pa spumante al pa aperolspritz. Pikat rahlo razkuhane hladne paradajzove njoke na rukoli. Mislit na nič.
In to sem potem res počela v nedeljo zvečer. V širjavah moje domišljije. Bravo js.

Matr.

The French have a phrase for it. The bastards have a phrase for everything and they are always right.

Trenutno sem mal, kaj pa vem, smotana. Preveč dela in premal zabave. Premal časa in prostora za razmišljat. Za čutit samga sebe.
Predvsem pa premal kreativnega outputa. Kdo bi si mislil, da to človeku loh tok manjka. Ampak mi. In potem mi kej druzga manjka še bolj.

In js bi pa zdj pa že res km šla, ker to pa že res ni več za nkamr. Moja popotniška dimenzija ni srečna. 
In komi čakam ta vikend. Ker bom čist nekje drugje. Če ne zares, pa v glavi. Ker ta vikend bom pa frej. Pa pika.